Deset božjih zapovedi ali kako postati boljši človek (?)

Praznični dnevi so kot nalašč tisti dnevi, kadar se spomnimo, da so sreča, ljubezen, prijateljstvo, bližina, dotik, nasmeh, objem nekaj najlepšega v življenju. Moram biti malo pikolovska in hkrati sarkastična - ženske namreč to vemo celo leto, ne samo ob teh dneh.

Praznično obarvani zadnji tedni decembrske pravljice v vsak dom prinese tudi duh vere, pri nekaterih je to pikantni priokus cerkve, pri drugih je lahko samo bežno spogledovanje s taslednjo institucijo.  Obisk polnočnice je eden izmed takšnih. Ali svete adventne nedeljske maše. Kaj pa ljudje, ki hodijo tja zato, da bi oprali svoje grehe? Tudi takšni so. Vendar ni zadosti samo to. 

Božič je za vse. Tako pravijo. Vsak lahko živi svojo pravljico, vsak si jo ustvari na svoj način. Vendar se mi zdi, da v teh praznikih začnemo drug drugega šikanirati in da se v teh časih pojavlja več "faušarije" kot celo leto (!). Od nekdaj je veljalo zlato pravilo - ženske "šinfamo", ženske smo pogosteje "fauš", ženske pogosteje gledamo kaj drugi imajo in kaj nimajo. Oziroma kaj imamo zato me. Se samo meni zdi, ali se je danes slika obrnila? Ženske skrbijo za topel dom, rajši se ukvarjajo z otroki, saj zaradi prenatrpanega urnika in skrbi po preživetju velikokrat nimajo možnosti polnega doživetja s svojim otrokom. Moški pa delajo kaj? Zdi se mi, da čedalje bolj šinfajo in so fauš. Enostavno so fauš sreči tistim, ki so jo našli ali, ki si so jo priborili, morebiti zanjo trdo garali, se večkrat pokesali ali zgolj priznali svoje napake. Nekateri pa so ostali na isti stopički že tretje leto zapovrstjo. Se vprašate zakaj? Najverjetneje zato, ker nimajo toliko moči ali poguma, da bi stopili majhen korak in naredili velikega za svoje življenje. Najverjetneje se tudi bojijo, da se jim bo življenje spremenilo. Verjamem, da bi se jim na boljše.

Ravno zato mora obstajati vera. Ravno zato so ti prazniki kot nalašč za to, da se uzremo v preteklost in pogledamo kaj smo storili sebi, drugim, bližnjim ali neznanim. Čarobnost decembrskih praznikov je tudi v tem, da se lahko potrudimo postati boljši človek. Zato ni nikoli prepozno. Deset božjih zapovedi sicer ne reši sveta, reši pa notranji nemir. Lahko reši tudi marsikatero težavo, za katero spoznamo, da mogoče sploh nikoli ni obstajala. Najtežje se je spopadati s težavami, ki se godijo predvsem v naših glavah. Oziroma v tujih mislih in v tišini družbe.

In kako ženska reagira na težave? Lahko odide, seveda je to najenostavnejše. Morebiti je potrebovala terapijo odhajajoče trpinke. In se morebiti tudi pozdravi. Lahko se spopade s problemi. Vsekakor pa trdim, da se ženska, preden odide, bori. V vsaki je speča levinja, ki se bo do onemoglosti (ki je lahko tako fizična kot psihična) trudila, da bi popravila napake drugih, zaradi katere velikokrat pade v slabo luč. In z velikim veseljem vam priznavam, da ženska tudi odide. Takrat ko vidi, da v ljudeh ni upanja, da ni tiste vere, pa čeprav vedno znova vsake božične praznike upa, da se bo tisto nekaj dobro v njih prebudilo in da bodo postali vile kresničke. Da bodo spet prijazni. In predvsem, da se bodo brigali za sebe.

Po vsaki ženskini vrnitvi se najde nekdo, ki verjame. Nekdo ki vidi, da se je ženska spremenila. Na boljše? To ne znam trditi. Znam pa na ves glas zakričati, da ženska nikakor ne obupa. Vrne se v dom, tja, kamor so jo ljudje pahnili v brezupno stanje in slabo luč. V njej še vedno vlada velika vera v to, da so se ljudje tudi spremenili. Na boljše? Spet ne vem. To vsaka slekoprej spozna. Človek spozna, kdaj se je neko potovanje končalo in kdaj se bo začelo novo. In v novem potovanju velikokrat ni tistih, ki so jo zajebali. Pa sem povedala tisto besedo, ki se je izogibam že cel čas. Spozna, da bodo vedno obstajali ljudje, ki so verni in ki so enostavno pozabili deset božjih zapovedi. Oziroma so pozabili, da v njih obstaja vera in da vsaka rit slekoprej na svoje stranišče pride. Ali povedano bolj po staro: "Bog ima dolgi bič!". 

Človek se enostavno mora sprijazniti s tem, da bodo okoli njega vedno obstajali ljudje, ki si ga bodo želeli na takšen ali drugačen način. Ki bodo nehvaležni za to, kar si si SAM ustvaril. Ki bodo fauš zaradi vsega. Najprej pa so fauš vedno tisti, ki nimajo toliko poguma. In rajši, da bi te občudovali ali se zgledovali po njej, ki ima levjo srčnost in medvedji pogum, te bodo obrekovali. Te bodo blatili in zanikali. Kako lahko nekdo, ki ti je še pred nekaj leti bil prijatelj, postane hladnokrvni morilec z nožem v roki? In slekoprej v tvojem hrbtu ... Tam se velikokrat konča vsaka zgodba. 

Vztrajati je mogoče brezupno. Je mogoče brez veze. Mogoče pa ni. Jaz sem vztrajala več kot 5 let. To ni bila pravljična sreča, ampak strast in pogum, da bom nekega dne uspela. Še vedno verjamem vase in vredno je. Največja vrednota, ki lahko krasi človeka je, da verjame vase. Ker če verjameš vase, spoznaš, da je nepotrebno zapravljati čas za tiste, ki ne verjamejo vate. Vem kdo sem.

Spreglej se tudi ti in bodi pogumen. Spreglej, kdo so pravi prijatelji. Ženska ima za to šesti čut. Moški pa ... Da se seveda razumemo, enakovrednost med ženskami in moškimi obstaja že dlje časa, kot sem jaz sama na svetu. In niso samo moški tisti, ki se obnašajo tako brezupno. To delajo tudi ženske. Mogoče so od žensk prevzeli. In ženske sedaj vidimo svoje napake, ki smo jih dolgo časa delale na moških.

Vsekakor pa vsak po svoje rešuje svojo težavo.