A štekaš??

Ne delaj se dobrega, če si slab. Ne bodi prijazen, če veš, da bi ljudem takoj zabil nož v hrbet. Ne delaj se sladkega, ko si kisel in grenak. Ne smej se, če vsi vemo, da nimaš iskrenega nasmeha. Ne poglej me, kajti vem, da nisi ljubeč. Toda bodi kar si!

Dobro, štekaš a ne? Po eni strani nam vsi govorijo že prežvečeni stavek - bodi kar si in ne omahuj pri tem! Potem postanem to kar sem in naenkrat nikomur ne ustrezam. Kaj naj zdaj človek naredi? Igra na tujih strunah ali naj bo samosvoj? Ljudem itak nikoli ne paše dokončna stvar. Mogoče je tu point kulture, sociale, družbe, življenja ... nenehno se razvija in obrača. Kaj zdaj? Kako naprej? Biti iskren, kar vodi do neposrednosti, do ustvarjanja resnice, ali biti dvojni človek morale. Ali nimamo vsi po malem dvojno življenje? Ustvarjamo in živimo v takem svetu, kjer nas obdaja dvojna morala. Kdaj lahko povem, da človek nima dvojne morale, da ima eno? In, ali tedaj, ko ima eno, nima nobene? Če se ravnamo po starem pregovoru - ena ni nobena, potem je boljše imeti dvojno moralo. Lažje prideš skozi življenje. Se pretvarjaš, a živiš fizično ugodnejše življenje. No psiha je tista, ki ustvarja potencialno možnost obolenja možganov srednjih let. Torej, riskiram dvojno življenje ... saj, ko bom stara bom v vsakem primeru malo trčena. Ne bom razumela mlade generacije in mlajše. Lahko bom le tarnala z mojimi sovrstniki, kako sem izgubila zobno protezo, ko sem sesala, se udarila v glavo, ko sem brisala prah in si zlomila kolk, ko sem šla v kad. Ja, lasulja, ah, to sem izgubila, ko sem šla iz stanovanja in sem podrgnila ob hrapavo "indašnjo" steno (indašnja - starinska).

Stara bom, pa kaj temu! Bom pa vedno ostala samosvoja, direktna, brez dlake na jeziku in, kot se pravi, ne bom iskala dlake v jajcu. No in sem pri dlakah, ampak takšna je moja odločitev. Zaradi tega bom pač že malo izstopala. A se bom počutila dobro. Ne bom trpela še norcev v norišnici, ko bom že itak obdana z zastarelimi modeli. Vsakogar, ki ga bo obdajala avra dvojne morale, se bom izogibala. To je kot virus, kar prilepi se nate, izgine pa šele čez čas. Ko bom že hladna.