A štekaš??

Ne delaj se dobrega, če si slab. Ne bodi prijazen, če veš, da bi ljudem takoj zabil nož v hrbet. Ne delaj se sladkega, ko si kisel in grenak. Ne smej se, če vsi vemo, da nimaš iskrenega nasmeha. Ne poglej me, kajti vem, da nisi ljubeč. Toda bodi kar si!

Dobro, štekaš a ne? Po eni strani nam vsi govorijo že prežvečeni stavek - bodi kar si in ne omahuj pri tem! Potem postanem to kar sem in naenkrat nikomur ne ustrezam. Kaj naj zdaj človek naredi? Igra na tujih strunah ali naj bo samosvoj? Ljudem itak nikoli ne paše dokončna stvar. Mogoče je tu point kulture, sociale, družbe, življenja ... nenehno se razvija in obrača. Kaj zdaj? Kako naprej? Biti iskren, kar vodi do neposrednosti, do ustvarjanja resnice, ali biti dvojni človek morale. Ali nimamo vsi po malem dvojno življenje? Ustvarjamo in živimo v takem svetu, kjer nas obdaja dvojna morala. Kdaj lahko povem, da človek nima dvojne morale, da ima eno? In, ali tedaj, ko ima eno, nima nobene? Če se ravnamo po starem pregovoru - ena ni nobena, potem je boljše imeti dvojno moralo. Lažje prideš skozi življenje. Se pretvarjaš, a živiš fizično ugodnejše življenje. No psiha je tista, ki ustvarja potencialno možnost obolenja možganov srednjih let. Torej, riskiram dvojno življenje ... saj, ko bom stara bom v vsakem primeru malo trčena. Ne bom razumela mlade generacije in mlajše. Lahko bom le tarnala z mojimi sovrstniki, kako sem izgubila zobno protezo, ko sem sesala, se udarila v glavo, ko sem brisala prah in si zlomila kolk, ko sem šla v kad. Ja, lasulja, ah, to sem izgubila, ko sem šla iz stanovanja in sem podrgnila ob hrapavo "indašnjo" steno (indašnja - starinska).

Stara bom, pa kaj temu! Bom pa vedno ostala samosvoja, direktna, brez dlake na jeziku in, kot se pravi, ne bom iskala dlake v jajcu. No in sem pri dlakah, ampak takšna je moja odločitev. Zaradi tega bom pač že malo izstopala. A se bom počutila dobro. Ne bom trpela še norcev v norišnici, ko bom že itak obdana z zastarelimi modeli. Vsakogar, ki ga bo obdajala avra dvojne morale, se bom izogibala. To je kot virus, kar prilepi se nate, izgine pa šele čez čas. Ko bom že hladna.

ŠOK!

Kaj je šok? Je šok pravica, ki pripada vsakemu? Ali je šok kratenje pravic, človeških, državljanskih, civilnih, socialnih ... ? Vprašanje filozofije ... Toda ne bom se petelinila s filozofijo, govorila bom o drugem šoku. Političnem šoku.

Ljudje smo šokirani zaradi različnih razlogov in na različne načine. Umetni, stereotipizirani, standardizirani ljudje so šokirani že zaradi majhnih vzrokov, razlogov, ki se naravnim, alternativnim, samozavestnim ljudjem zdijo banalni. Politični šok pa je tisti, ki ga doživijo vsi, tako mali, veliki, standardizirani, samozavestni ljudje, ljudje, ki predstavljajo neko alternativo šoku. Najpomembnejša lastnost in ideja šoka je (po mojem mnenju) izbris vseh ali pa večine lastnosti človeka kot takega (homo sapiens sapiens), da postane nekakšen nov, nepopisan list na katerega se lahko napišejo in narišejo nove lastnosti. Naomi Klein v svoji Doktrini šoka odlično opisuje poskuse znanstvenikov, ki so po mojem mnenju sicer geniji, a v tem krogu norec-genij ekstremno blizu norcu, kako so hoteli izbrisati ljudi in jih na novo narediti. Ne, niso delali klonov, delali so poskuse z električnimi šoki, osamitvijo čutov, pomešanim vsakodnevnim redom, ki ga človek vzdržuje, da bi ustvarili praznega človeka. Rodi se revolucija. Šok terapija ni drugo kot prebuditev ljudi, da se borijo proti šokom, razlogom in vzrokom za čustveno, fizično pomanjkanje človeških razlogov za življenje - borijo se proti nepopisanemu listu. Znanstveniki so namreč hoteli narediti praznega človeka, list, ki je nepopisan in, ki ga lahko "veliki" umi znova napišejo, redefinirajo in prilagodijo, da bodo učinkovotejši za njih same.

Kriza je en takšen politični in denarni šok, ki zbriše vse dobre lastnosti človeka in ga naredi nekvalitetnega. Nima smisla, ne volje za življenje. Je prazen. Deluje po nekem ritualu, ki ustreza predvsem in najbolj tistemu, ki je ustvaril krizo in jo, seveda, ustvarja še naprej. List je znova napisan. Potem so tukaj "revolucionisti" - protestniki po vsem svetu, ki se borijo proti sledenju malih ljudi velikemu človeku, proti brisanju lastnosti človeka, proti ustvarjanju nepopisanega lista. Pa naj bo borba krvava, objokana, mrzla, vroča, mirna ali naporna - borba je. Posledice take "revolucije" pa so pozitivne in negativne - šok bo sčasoma odpravljen oz. bolje rečeno pozdravljen, ljudje več ne bodo sledili "velikemu" umu, ampak sebi, a bodo ob tem trpeli, saj bodo/so izgubili mnogo svojih sorodnikov. A na koncu bo vse doživela sreča, blagostanje, mir ... Oh, koga zavajam? Mogoče pa bo vse šlo samo še na slabše, četudi bo šok pozdravljen, ne bo s pravim zdravilom. Za koga se bo šok pozdravil, koga bo pozdravil in komu bodo ljudje služili, je vprašanje.

Bojim se, da bodo političnemu šoku sledili drugi, tisti, ki so mnogo hujši in takšni, zaradi katerih bodo ljudje bolehali - vedno pa bodo iskali novo cepivo. A kaj, ko ravno po cepljenju nastopi bolezen. Potem takem je cepivo dobra in učinkovita rešitev iz šoka? Šokiran je svet, šokirani smo ljudje, šokirana sem jaz. Mogoče se ne zavedamo, ampak stopamo skozi faze šoka in, ko bo skozi nas stekel zadnji električni šok, bomo ... umrli.