Namenjena sta si kot "lepotica in zver". Brez pravila 5 zmenkov ali 3 seksov.

Nenehno si postavljamo pravila. Zakaj? Da jih lahko porušimo. Saj ne vidim niti smisla v tem pravilnem svetu - baje je dobro če imaš kakšen problem, da potem ni dolgcajt. Mogoče je tudi zdravo, da si v mislih konstantno postavljamo izmišljena in včasih tudi nerealno izvedljiva pravila, da bolje živimo. Oziroma bolje shajamo živeti. Mogoče pa se le boljše počutimo, ko prekršimo pravila.

Kakšni smo sploh, ko kršimo pravila -  tista, postavljena v glavah in čisto po naključju (in pravilno mora biti tako!) tudi nedolžna. S tem ne mislim na pravilo "Ne bom varal" in potem bom pravilo, kar tako, iz dolgega časa ali pa radovednosti, tudi prekršil. Ne: pravila, ki jih imam v mislih, so tista osnovna. Dam mu teden dni časa, da se popravi. Pa itak mine mesec dni. Prekršil si svoje pravilo. Mar kršimo pravila zato ker ljubimo? Čeprav postavimo pravila ravno zaradi ljubezni, da ne bomo razočarani. Ironično.

Dobro, moški itak ne postavljajo pravil, ker živijo spontano. Iz dneva dan, pa če ravno bo to prdec sredi gneče, se bodo zazrli v nebo in se spraševali kako lep in sončen dan je. Vseeno jim je. Živijo kot da so nomadi, malo sem in malo tja. Čeprav lahko imajo službo, čeprav lahko imajo punco ali celo družino. Zanje čas ne obstaja. Čas je bolj relativna stvar, ki se dotakne predvsem nas, žensk. Nenehno se obremenjujemo s tem, kaj bo prinesel čas, namesto da bi enostavno živele in se bo s časom vse uredilo. Nenehno si postavljamo pravila, ki so po navadi kratkotrajnega učinka, čeprav želimo doseči daljši vpliv na moške. Pa se nam zato podre celotni časovni sistem. Ura dela tik tak in nam se v glavi odvija prava bombica. Pravila nam omejujejo čas.

Dober primer so zmenki. Kako se ženske lotimo zmenkov, kako ženske delujemo s časom, ko se gre za fanta, za katerega smo (nepričakovano in po resnih premislekih) vzgojile ljubezen? Ne delujemo, ker si v glavah postavimo navidezne zidove, ki delujejo kot živa meja. "Pravilo 5 zmenkov, pravilo 3 seksov". Se moramo ženske res omejevati s temi pravili ali se raje prepustiti spontani igrici? Najverjetneje, in ne pravijo nam zaman, da smo nežne in rahločutne, si postavljamo pravila zato, ker se bojimo biti razočarane. In če po teh pravilih fant ne opravi testa, pade. Me smo pa občutno manj razočarane, kot če bi fant padel test brez pravil. Takrat bi se krivile, zakaj smo to storile, zakaj smo si to dovolile. Ali lahko moškega res ujamemo na ta način, da postavimo pravila? Saj nismo me lovke, čeprav znamo pograbiti. Me izbiramo, ženske imamo to moč.

Sploh obstaja pravilo 3 seksov? No vsaka si to pravilo postavi drugače, glede na cilje, ki jih želi doseči. Ker ženska ima [ponavljam] to moč. Če se najin odnos po treh seksih ne spremeni, ga pozabim. In ženska lahko ob takšnem pravilu postane ravnodušna - ji je vseeno, saj se je imela na koncu koncev lepo. Pač ni opravil testa. Če pa se zalomi že po prvem seksu in fant ne reagira dovolj dobro, pa se začne žalostna saga. In po navadi je to obdobje res kratko, ampak zadosti dolgo, da mora ženska preboleti. 

Pravilo 5 zmenkov mi je [osebno] ljubše. Vse vendarle ni v seksu. In vse je v seksu. Po 5 zmenkih greva v posteljo. Kaj pa če se zgodi, da se to pravilo prekrši na obraten način? Da gresta šele po 7 zmenkih v posteljo ... V vsakem primeru se bo ženska spraševala, kaj je narobe. Če se zgodi, da [navsezdanje sta kriva lahko samo oba] prekršita pravilo in skočita v posteljne rjuhe prej, bo ženska pomislila, da jo hoče samo za seks. Mar je tako težko biti z žensko malo dlje časa? Prevečkrat pozabimo kaj je to romantika. 

To niso samo rože, vroči poljubi, stiskanje potnih dlani, objemanje, sprehodi in vroča čokolada s smetano. Romantika je veliko več. Je kršitev pravila 5 zmenkov. Ker pet zmenkov se navsezadnje lahko zgodi tudi v pičlih dveh tednih. Romantika krši vsa pravila. Dva, ki čutita, da se dopolnjujeta, se lahko pogovarjata, zaupata, smejita in sta sproščena drug poleg drugega, lahko s seksom tudi počakata. Toliko, da se bolje spoznata. Se lahko čas ustavi? Ker romantika upočasni vsa dejanja in obrne na glavo celoten pravilnik, ki smo si ga ustvarile v glavah. 

Dva, ki vesta zakaj sta si namenjena, se ne bosta ukvarjala s pravili. Če se zgodi nesreča, se zgodi - v tej romantični zgodbi bosta navsezadnje oba trpela. Pravila si postavljamo ob takšnih tipih, kjer si po vsej sili želimo nekaj doseči, pa vendar nam mali možgani pravijo, da v tej zgodbi nista "lepotica in zver".

Ko občutiš pravo romantiko na delu, ko čutiš, da so se ti zgodile pepelnate sanje, takrat pozabi pravila. Postavi si jih, ampak pozabi jih. To je pravo kršenje. In takat veš, da je vredno poskusiti. 

Okusiti življenje.

Pariška saga "presejalnika"

Bi nas moralo skrbeti današnje ravnanje medijev? Ali naši odzivi na njihova poročanja?

Ne vem kako, toda na enkrat smo zabredli. Nikoli poprej v zgodovini tiskanega medija, mediji še niso tako močno znali obvladovati družbo. Vse do danes. Vse do pariške sage. 

Naj spomnim, mediji so svoj porast doživeli takrat, ko so novice hitreje potovale kot človeška pisma. Pisana na roko. Takrat, ko so začeli obvladovati življenje navadnih ljudi, takrat se je življenje medijev spremenilo. Vsi so vedeli vse, čeprav na satiričen, humoren, grozljiv ali novičarski način. Tiskani mediji so najprej veljali zgolj za novičarsko dejavnost, ki poroča o aktualnih situacijah. Šele kasneje so postali četrta veja oblasti. Danes so prva veja oblasti. Celo več, danes so mediji postali nadoblast oblasti. Mediji so tisti, ki ustvarijo zlobnega politika ali depolitizirajo poštenega funkcionarja (malo jih je pa vendar). Če si dober do njih, bodo oni še vedno z lahkoto obrnili hrbet proti tebi. Tako pač je. Zato se je tudi zgodila pariška saga ali prerojenje naroda. Teroristični napadi so tisti vzniki družbe, ki tu in tam opozorijo na nepravičen sistem. (Ne vedno).

Vseeno ne vem francoskega jezika, zato se pametna ne bom delala, ko bi začela težiti o tem, o čem dejansko je najbolj satirični in provokativni nacionalni medij pisal. Tu imamo zatorej dve strani zgodbe - tista, o kateri bomo vedno govorili in tista, ki bo poniknila. Vse pa je še vedno odvisno od avtorja zgodbe, ki pa bo navsezadnje ostal taisti napadeni tiskani medij, njegovi koproducenti pa bodo ostali tiskani mediji. Pravi ustvarjalci zgodbe nismo mi ljudje. Četudi se nam zazdi, da se mediji vrtijo okrog nas zaradi nas, je to napačna razlaga. Pa vseeno ne bom preveč kritizirala medije, potrebno je zbuditi tudi ljudi. 

Sama ne bi bila rada budilka teroristične akcije manjšinskih, etničnih, religioznih skupin, ampak bi lahko bila zgolj prvi zvonček pomladi. In vsekakor ne pomladna vojna! Kaj hočem točno povedati je to, da mediji delajo le eno stvar pravilno. Poročajo. Način, na katerega poročajo, humoritizirajo, satiricirajo zgodbe in zaznamujejo prihodnost, pa je pretirana. 

Mediji bi morali ostati objektivna četrta veja oblasti, poročati o dogajanju tako malega človeka, kot poslanca s preveliko številko čevljev. Objektiven, to je zdaj drugo vprašanje. Biti objektiven, ko pa je človek po sami naravi vedno bil in vedno bo subjektiven, saj ima tudi čustveno stran delovanja možganov - to je težko. Razumljivo je, da popolne objektivnosti vendarle ne bomo mogli nikoli doseči - ne novinarji, ne uredniki, ne mediji na splošno. Mediji bi morali poročati subjektivno skozi prizmo objektivnosti. Tudi najfinejša moka nastane najprej s stresanjem skozi "presejalnik". 

Človek mora biti na vsakem koraku "presejalen". Včasih je prepotrebno presoditi, kaj je dobro in kako daleč lahko sploh stopi - ali skoči, če želite tako. Mediji, za katerimi stojijo (včasih) nič krivi novinarji, ki si dejansko želijo resnice in poročanjo skozi prizmo objektivnosti, morajo skozi urednikov "izbor". Urednika pa držijo spet drugi vrataji. To je neke vrste "neverending story". In spet je zgodba. 

Na koncu koncev je ta teroristična akcija lahko bila zgolj provokacija, kot je provociral časopis. Lahko pa le opozorilo na nekaj drugega. Ampak vseeno, je pariška saga dejansko povzročila nemir in zavedanje v duši vsakega medija; časopisa, radia, televizije, spletnega portala, samooklicanih novinarjev? Dvomim. Ker se vse vrti okrog denarja in za denar si sosedu pripravljen tudi pokositi travo ali pa mu zažgati travnik. Vseeno je, na koncu dobiš denar.

Vseeno je nekomu, ki nima morale. In mediji so tisti, ki so vedno zastopali moralo. Pravičnost! Vse do pariške sage, ki je sprožila vojno proti svobodi govora. Če potegnemo črto, na koncu koncev ima vsak pravico do mnenja in svobodnega izražanja kritike. Vsak pa mora pri sebi ugotoviti - ali sprejeti kritiko ali pa, kot pravijo, skozi eno uho notri, skozi drugo ven.

Poapokaliptična rehabilitacija praznikov (feminizem in razlike).

Danes je eden tistih dnevov poapokaliptične rehabilitacije praznovanja vseh decembrskih praznikov. Predvsem pa praznovanje Silvestra. Razmišljala sem, da bi vam razkrila nekaj sočnih podrobnosti prejšnjega leta, pa sem ugotovila, da bolj ko se vračamo v preteklost, slabše nam je. Nekatere refleksije preteklosti lahko dobro služijo, vendar se moramo opominjati, da ni dobro živeti na starih navadah ali dnevno obujati spomine iz preteklosti, najsi bo to izpred davnih 20 let ali še dlje v srednji vek, najsi bo to zgolj teden dni nazaj.

To leto bo definitivno različno od leta 2014. Ne bo samo drugačno. Razlikovalo se bo v mnogih pogledih in definitivno se bo razlikovalo po tem, da bomo vsi eno leto starejši, modrejši in previdnejši. Koliko previdnosti pa je sploh potrebno da dopuščamo omejevanje naše svobode? Če si nekaj zelo želimo, potem je prav da to storimo. Če nam drugi velijo, da ni prav, je resnično dobro za nas, da storimo ravno obratno. Sami se najbolje naučimo iz svojih napak. Nasvet itak nikoli nič ne velja, ker se ga ne držimo. In zato tudi nič ne pomaga. 

Ko sem danes brala zanimiv članek o feminizmu, patriarhiji, porušeni shematiki človeštva na sploh in predvsem kako nas začenjajo razlike moriti in utapljati v neomoralne socializacijske napake, ugotavljam da s(m)o te napake ljudje sami in predvsem da nas kroji tovarniški kapitalizem. Moram trditi, da je moje nestrinjanje z eno večnih socializacijskih napak slovenske družbe ravno preobrat feminističnih valov in konceptualna sprememba pojma moškega. NI feminizem samo to, da ženske danes manj delamo in vsekakor feminizem NI niti to, da smo ženske samo za gospodinjstvo. Zdi se mi, da se je porušilo stabilno jedro razumevanja obstoja človeštva na sploh! Feminizem je dandanes postal sprevržen do te mere, da dovoljuje ženskam obstoj večne samskosti in razlikovanje med moškimi. Ženske se počutijo nezadovoljene, čeprav so se skozi feministične valove borile za več pravic, kamor spada tudi temeljna, da smo lahko pametne, vodilne, uspešne in karierne. Z vsem tem se popolnoma strinjam! Ženska je ključni steber oz. gonilna sila družbe, ki pa brez moškega to ne more obstajati. 

In zakaj so danes ženske tako nezadovoljne? Čeprav se zdi, da so ženske danes bolj svobodne in mo(go)čne kot se je to na prvi pogled zdelo pred nekaj sto leti nazaj - čeprav takrat se je moč ženske videla predvsem za štirimi debelimi stenami toplega doma - so danes ženske v svoji svobodi omejene (ali ujete). Ne najdejo pravega moškega in ne (z)morejo postati matere pravočasno. Seveda je do tega pripeljala sama družba. Bolj kot so ženske nesrečne, bolj nakupujejo in bolj so urejene. Kapitalizem nas je pahnil v stanje nesmrtnosti - zdi se nam, kot da imamo 9 življenj in je zato vseeno, kolikokrat se bomo ločili, razvezali ali razšli; kolikokrat bomo samski in kolikokrat bomo preštevali ure do ponovnega prvega zmenka. Kapitalizem je najprej začel uvajati razredno neenakost. Razlikoval je med tistimi, ki so imeli in znali in tistimi, ki niso imeli in znali. 

Kapitalizem je porušil biološko razumevanje ženske in moškega. Anatomija dveh tako privlačnih spolov se je sprevrgla v samopačenje in nadzorovanje. Sledijo razlike. Ki bodo vedno obstajale med moškim in žensko in ki bodo vedno prisotne med partnerjema. Najverjetneje so res razlike tiste, ki nas dopolnjujejo in ki nam dokazujejo, da bi bilo preveč dolgočasno, če med nami ne bi obstajale razlike. Vendar zaradi teh razlik ni potrebno da prihaja do prepirov ali zamer. 

Ženska in moški si morata dovoliti razlikovati se in te razlike sprejemati enako močno, kot sta sposobna ljubiti. Česar nimaš ti, ima on. Kar manjka njemu, lahko ti ponudiš. Razlike so zato, da se lahko dopolnjujemo in nahranimo ne samo našo dušo, temveč ustvarjamo v dobrobit razpadle družbe. Ker če ne bomo sprejemali razlik med partnerjema in to na dolgi rok, potem tudi v družbi ne bomo mogli dolgo delovati. Postali bomo nomadi in se selili iz kraja v kraj. Tako za brez veze. Samo še rutica ti bo manjkala. 

Če ti je nekaj všeč sedaj, naj ti bo tudi do konca. Če ti nekaj ne paše v tem trenutku, pa povej. Razlike lahko govorijo same zase, odvisno je le kakšno vprašanje imamo za postaviti.