Deset božjih zapovedi ali kako postati boljši človek (?)

Praznični dnevi so kot nalašč tisti dnevi, kadar se spomnimo, da so sreča, ljubezen, prijateljstvo, bližina, dotik, nasmeh, objem nekaj najlepšega v življenju. Moram biti malo pikolovska in hkrati sarkastična - ženske namreč to vemo celo leto, ne samo ob teh dneh.

Praznično obarvani zadnji tedni decembrske pravljice v vsak dom prinese tudi duh vere, pri nekaterih je to pikantni priokus cerkve, pri drugih je lahko samo bežno spogledovanje s taslednjo institucijo.  Obisk polnočnice je eden izmed takšnih. Ali svete adventne nedeljske maše. Kaj pa ljudje, ki hodijo tja zato, da bi oprali svoje grehe? Tudi takšni so. Vendar ni zadosti samo to. 

Božič je za vse. Tako pravijo. Vsak lahko živi svojo pravljico, vsak si jo ustvari na svoj način. Vendar se mi zdi, da v teh praznikih začnemo drug drugega šikanirati in da se v teh časih pojavlja več "faušarije" kot celo leto (!). Od nekdaj je veljalo zlato pravilo - ženske "šinfamo", ženske smo pogosteje "fauš", ženske pogosteje gledamo kaj drugi imajo in kaj nimajo. Oziroma kaj imamo zato me. Se samo meni zdi, ali se je danes slika obrnila? Ženske skrbijo za topel dom, rajši se ukvarjajo z otroki, saj zaradi prenatrpanega urnika in skrbi po preživetju velikokrat nimajo možnosti polnega doživetja s svojim otrokom. Moški pa delajo kaj? Zdi se mi, da čedalje bolj šinfajo in so fauš. Enostavno so fauš sreči tistim, ki so jo našli ali, ki si so jo priborili, morebiti zanjo trdo garali, se večkrat pokesali ali zgolj priznali svoje napake. Nekateri pa so ostali na isti stopički že tretje leto zapovrstjo. Se vprašate zakaj? Najverjetneje zato, ker nimajo toliko moči ali poguma, da bi stopili majhen korak in naredili velikega za svoje življenje. Najverjetneje se tudi bojijo, da se jim bo življenje spremenilo. Verjamem, da bi se jim na boljše.

Ravno zato mora obstajati vera. Ravno zato so ti prazniki kot nalašč za to, da se uzremo v preteklost in pogledamo kaj smo storili sebi, drugim, bližnjim ali neznanim. Čarobnost decembrskih praznikov je tudi v tem, da se lahko potrudimo postati boljši človek. Zato ni nikoli prepozno. Deset božjih zapovedi sicer ne reši sveta, reši pa notranji nemir. Lahko reši tudi marsikatero težavo, za katero spoznamo, da mogoče sploh nikoli ni obstajala. Najtežje se je spopadati s težavami, ki se godijo predvsem v naših glavah. Oziroma v tujih mislih in v tišini družbe.

In kako ženska reagira na težave? Lahko odide, seveda je to najenostavnejše. Morebiti je potrebovala terapijo odhajajoče trpinke. In se morebiti tudi pozdravi. Lahko se spopade s problemi. Vsekakor pa trdim, da se ženska, preden odide, bori. V vsaki je speča levinja, ki se bo do onemoglosti (ki je lahko tako fizična kot psihična) trudila, da bi popravila napake drugih, zaradi katere velikokrat pade v slabo luč. In z velikim veseljem vam priznavam, da ženska tudi odide. Takrat ko vidi, da v ljudeh ni upanja, da ni tiste vere, pa čeprav vedno znova vsake božične praznike upa, da se bo tisto nekaj dobro v njih prebudilo in da bodo postali vile kresničke. Da bodo spet prijazni. In predvsem, da se bodo brigali za sebe.

Po vsaki ženskini vrnitvi se najde nekdo, ki verjame. Nekdo ki vidi, da se je ženska spremenila. Na boljše? To ne znam trditi. Znam pa na ves glas zakričati, da ženska nikakor ne obupa. Vrne se v dom, tja, kamor so jo ljudje pahnili v brezupno stanje in slabo luč. V njej še vedno vlada velika vera v to, da so se ljudje tudi spremenili. Na boljše? Spet ne vem. To vsaka slekoprej spozna. Človek spozna, kdaj se je neko potovanje končalo in kdaj se bo začelo novo. In v novem potovanju velikokrat ni tistih, ki so jo zajebali. Pa sem povedala tisto besedo, ki se je izogibam že cel čas. Spozna, da bodo vedno obstajali ljudje, ki so verni in ki so enostavno pozabili deset božjih zapovedi. Oziroma so pozabili, da v njih obstaja vera in da vsaka rit slekoprej na svoje stranišče pride. Ali povedano bolj po staro: "Bog ima dolgi bič!". 

Človek se enostavno mora sprijazniti s tem, da bodo okoli njega vedno obstajali ljudje, ki si ga bodo želeli na takšen ali drugačen način. Ki bodo nehvaležni za to, kar si si SAM ustvaril. Ki bodo fauš zaradi vsega. Najprej pa so fauš vedno tisti, ki nimajo toliko poguma. In rajši, da bi te občudovali ali se zgledovali po njej, ki ima levjo srčnost in medvedji pogum, te bodo obrekovali. Te bodo blatili in zanikali. Kako lahko nekdo, ki ti je še pred nekaj leti bil prijatelj, postane hladnokrvni morilec z nožem v roki? In slekoprej v tvojem hrbtu ... Tam se velikokrat konča vsaka zgodba. 

Vztrajati je mogoče brezupno. Je mogoče brez veze. Mogoče pa ni. Jaz sem vztrajala več kot 5 let. To ni bila pravljična sreča, ampak strast in pogum, da bom nekega dne uspela. Še vedno verjamem vase in vredno je. Največja vrednota, ki lahko krasi človeka je, da verjame vase. Ker če verjameš vase, spoznaš, da je nepotrebno zapravljati čas za tiste, ki ne verjamejo vate. Vem kdo sem.

Spreglej se tudi ti in bodi pogumen. Spreglej, kdo so pravi prijatelji. Ženska ima za to šesti čut. Moški pa ... Da se seveda razumemo, enakovrednost med ženskami in moškimi obstaja že dlje časa, kot sem jaz sama na svetu. In niso samo moški tisti, ki se obnašajo tako brezupno. To delajo tudi ženske. Mogoče so od žensk prevzeli. In ženske sedaj vidimo svoje napake, ki smo jih dolgo časa delale na moških.

Vsekakor pa vsak po svoje rešuje svojo težavo.

Tvoj profil je tvoja osebnost?!

Ne se zgražati. To dela Facebook. To je naredil njegov ustanovitelj, Mark Zuckerberg.

Najstnik, kot je vsak že bil in kot smo mi sedaj, se je spomnil ene odlične ideje, s katero je začel še bolj odlično služiti. Bajne dolarje in druge denarne valute so se stekale na njegov račun. Zakaj že? Ker je postavil simpl spletno stran (btw. v grdi modri barvi, ki je ne moremo spremeniti - kljub temu, da tehnologija baje napreduje) in tehnološko podrl vse svoje kolege in kolegice, prijatelje kolegov in prijateljice kolegic. Pa še koga, ki ga najbrž ni poznal. 

Tako podiramo mi, vsak svoj rekord prijateljev na seznamu in všečk fotografij, ki jih objavljamo. Kdo bo prvi. Kdo bo najboljši. Kdo bo zmagovalec. Žal še vedno največ zmagovalcev (če jih prečekiraš) štejejo tiste vrste homo sapiens, ki imajo napol gole ritke, bujno oprsje, še bolj bujne ustnice in kičasti nakit. Isto velja za fante! (Bujno oprsje v tem primeru lahko zamenjamo s trebušnimi mišicami).

Svoj profil iznakazujejo ali bolje rečeno razgaljajo - dobesedno! Najverjetneje danes ne bi več veljajo pravilo "Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si". Danes velja bolj "Pokaži mi kakšen profil imaš in povem ti kdo si". Facebook je omogočil ravno to - tekmovanje za miss in mistra Facebooka. No vsaj tako živi načeloma tričetrt VSEH, ki uporabljajo Facebook. Redki so tisti, ki imamo Facebook zato, da preprosto pokažemo svojim prijateljem, ki jih že dolgo nismo videli in jih slučajno imamo na Facebooku, kaj se z nami dogaja. No pa vendarle, je to smiselno?

Večkrat slišim frazo "Facebook je brezveze". Čedalje pogosteje jo slišim. Pa vedno vprašam vsakega zakaj. In vedno, ampak res čisto vedno, je odgovor isti! "Kaj mi bo Facebook, ko pa imam vse moje prijatelje v telefonu in kadar želim kaj, jih enostavno pokličem". Moram se prekleto strinjati s to trditvijo, čeprav vztrajno uporabljam Facebook naprej.

Pa naj razčistim zadevo zakaj jaz uporabljam Facebook. Ko prideš na fakulteto in spoznaš še 50 drugih sošolcev in sošolk in, ne vem zakaj, jim je bila ideja, da bi se povezovali za izpite, smeinarske naloge in študijske stvari, na Facebooku. Sama sem glasno vprašala zakaj vendarle Facebook, saj ga jaz pri 19 letih nisem še imela. Sem vprašala zakaj ne gmail? Ali drug izvir e-maila? Pa jih je večina rekla, zato ker to imajo. Kaj potem maila niste imeli? In naslednje moje vprašanje je, kako neki lahko starši dovolijo svojim otrokom uporabo takšnih socialnih omrežij že pri tako rani mladosti? S tem vprašanjem se bom ubadala kasneje. In sem "ustanovila" svoj Facebook račun - zaradi šole! Pa sem začela objavljati tudi druge stvari, ko sem v letu dni dodobra spoznala kako Facebook deluje. Kasneje me je doletelo to, da sem se začela na Facebooku promovirati. Tako ali drugače - nikakor pa ne z napol nagimi fotografijami. Čeprav imam eno z morja (na katero sem ponosna) ampak je slednja nastala v študijske namene raziskovanja oglaševanja. Kasneje sem ugotovila, da vsaka promocija vendarle ni dobra promocija in da lahko najdeš številne nepoštene komentarje oz. nekdo nekje izsiljuje svobodo govora na način, da sovraži. Sovraži v komentarjih zato, ker sam ni zmožen storiti tega, kar sem lahko jaz. Sedaj uporabljam Facebook zato, da lahko vi, moje drage bralke in dragi bralci, berete moj blog. Ker se promoviram. Ker je tako prav. Ker si želim to početi še naprej. In predvsem, ker ne počnem ničesar slabega. Pa vendarle skozi Facebook izdajamo svojo intimno identiteto, ki jo skrivamo samo za štirimi stenami svojega doma. 

Pokaži mi kakšen je tvoj profil in povem ti kdo si. Ta stavek pomnite ljudstvo, ko se boste začeli sramovati in po toči zvoniti je prepozno. Poslušajte starejše ljudi. Večkrat znajo povedati modrost, koristno in pametno, učljivo - čeprav živijo 40 let za nami in za tehnologijo, ki nas sedaj ustvarja. Tehnologija ustvarja razlike. In zakaj imajo otroci že pri rani mladosti, celo že pri 6 letih dostop do tehnologije ali še hujše, do socialnih omrežij? Ker imajo to njegovi bogati sovrstniki. Ker imajo to tisti, ki so jim starši kupili pozornost in sebi mir. Zato začnejo nastajati razlike in predvsem izolacija. Izolacija iz virtualnega sveta. Ker danes virtualni svet pomeni realiteto realnega življenja. Alternativno življenje lahko vsakdo živi najbolje ravno v virtualni skupnosti. In ko si izoliran, se počutiš osamljenega. Zakaj že? Ker živiš realno življenje, dejansko, pristno in se družiš brez wi-fija. In ti niti na pamet ne pride, da še preden se usedeš v kafiču na kavici, najprej vprašaš "Ali imate wi-fi?"

Izolacija iz virtualnega sveta dela še večje razpoke in prepade med realnim življenjem vseh ljudi. Virtualni svet je jama, v kateri se znajdejo vsi, vprašanje je le, kdo pride prej iz te jame. In koliko ljudi mu sledi. Virtualni svet nas požira in ustvarja nerealne identitete, (realno) lažne profile in omogoča vsakemu, da se predstavi, tako kot se sam sebi zdi prav. Pokaži kdo si in predvsem bodi kdo si. Zakaj na virtualnih socialnih omrežij predstavljamo nekaj kar nismo? Pa folk, zbudi se! Itak te bodo videli na ulici in rekli, to sploh ni on/a! Ja, taka razlika je najhujša razlika. Ko se zaveš, da so te drugi pogruntali, da si na socialnih omrežjih čisto drugačna oseba, kot v realnem življenju - kjer živimo vsi in kamor sleko prej vsaka rit pade. 

Pazite na svoj profil. Ljudje kradejo, ljudje lažejo in ljudje so pokvarjeni. Tako tisti, ki te gledajo, kot tisti, ki ustvarjajo popoln profil babrike ali mister kena. Ali pa zgolj tega (kot smo vajeni danes predvsem pri političnih obrazih) da so pošteni in pametni. Znajo pa biti vse kaj drugega. 

Kar se Janezek nauči, to Janezek ve. In en Janez se je naučil dosti (sebi v korist predvsem). Sedaj pa izberite pravo pot. Poslušajte samega sebe. To še najbolj pomaga ;)

Ljubezen šolskih klopi

Prvič v življenju se mi dogaja to, kar se po navadi dogaja vsem mojim bivšim fantom ali tistim, ki so me imeli za simpatijo svoje mladosti. Prvič v življenju lahko povem, da sem bila od nekdaj vedno zaljubljena samo v enega fanta. Vse vem o njem. Še boljše – vse sem si zapomnila. Ko mi je kdaj kaj povedal, ko sem ga kje srečala, ko sva se pozdravila. Najboljši spomini pa segajo dve leti nazaj. Še zdaj, kljub temu, da sem zbrisala vsa njegova sms sporočila, točno vem kdaj mi je kaj napisal. Pizdo, še vem kakšno vreme je bilo takrat. Vem za najin prvi poljub. Vem za najin prvi prepir. In kako me je upošteval in se trudil, da se ne bi razjezila in ga zapustila. Zato je naredil vse. 

Sem se skregala, ker sva najino romanco igrala na samem, kadar pa sva se pojavila v družbi pa se je zgodilo tisto. Kot da se ne poznava in sva zgolj prijatelja. In ko ženska postavi ultimat in ko moški ljubi žensko, potem se zgodi to, da ko vstopiš na zabavo skupne družbe, pride on in te pred vsemi poljubi. Takrat mi je prvič postalo nerodno. Kako veš da si zaljubljen? Tako, da si živčen. Živčna in nervozna sem bila ob vsakem njegovem dotiku, pogledu in celo takrat, ko me je karal, da ne vem peti. Takrat sem vedela, da sem zaljubljena. 

Kaj se je zgodilo, da sva šla tistikrat narazen, še sama ne vem. Vem pa, da me je povabil na pijačo. Pol leta je minilo. Pa sem mu rekla DA, želim si biti s tabo. To sem mu rekla v mojih najbolj »težkih in pubertetnih« časih. Ko sem bila stara 22 let in mi je trgalo gate. Ko nisem vedela, kaj bi v življenju počela in predvsem kje bi živela. Tako se je zgodil še en propad. Za katerega sem nedvomno kriva jaz. Pred božičem je bilo, dve leti nazaj. Snežilo je tako zelo, da si lahko čutil snežinke na obrazu tudi ko si skozi okno gledal zasneženi breg in srkal vroči čaj. Jaz sem počela ravno to, ko sem kot iz strela dobila nenavadni sms od njega. Preveč je bilo zame. Postajalo je tako resno, da sem videla samo še tek na kratko razdaljo ali »šprint« po domače. Da ubežim in se rešim te resnobe, ki me je itak vseskozi obdajala in zaradi česar sem vrgla tri leta v svojih začetniških fazah študentskega življenja. Ker sem bila preresna. Še zdaj se spomnim, da je imel za božič pripravljeno presenečenje zame. In kam vse me bo peljal, kaj vse bova počela. Skupaj. Ta beseda me je do konca prestrašila. Vedela sem, da nisem pripravljena na takšen podvig in da ga bom sle ko prej razočarala ali prizadela. Vedela sem tudi to, da si tega on nikakor ne zasluži. Kakšna druga baraba že, on pa ne. In sem ga pustila z besedami, da jaz tega ne zmorem. In kaj točno nisem zmogla? Razdalje. Krivo je to, da sem jaz študirala v Ljubljani, on je živel, tam kjer je moj dom. On bi tam tudi rad živel. Jaz pa sem se odločila živeti v Ljubljani. 

Mar razdalja predstavlja tako kritičen problem v zvezi in potencialno življenjsko zvezo označi na propad? Ali pa sem imela zgolj izgovor zato, ker sem bila neresna. Kaj če se zgodi to, da zaradi razdalje propade pravljica in postane zgolj zgodbica za lahko noč? To sem se spraševala in prekinila stike z njim. Mogoče bi morali večkrat odmisliti tisti »kaj če« in se zgolj prepustiti toku dogajanja. Ker zdaj sem tukaj, doma, in po nekem nenavadnem naključju si doma tudi želim ostati. Nikakor ne izključujem možnosti, da bi šla delat v drugo mesto ali državo. In kar je najbolj pomembno, nikakor nikoli ne bom več dovolila da bo kakršna koli razdalja jabolko spora. Lahko postane pregrešno jabolko ob misli na mojega fanta.  

Mar se mora ženska prepustiti svobodi življenja in manj razmišljati o mogočnosti? Ker se mi zdi, da potem vse zakompliciramo. Ker moški pač tako ne razmišljajo. Oni se prepustijo doživetemu in si želijo še več doživetega. Zanj ni bil noben problem, da si želim ustvariti kariero v Ljubljani in biti tam v službi. On je to sprejel čisto normalno in simpl. Zanj je bilo vse tako simpl, samo da me je imel. Jaz sem bila tista, ki je vse zakomplicirala. Tista, ki si je postavila za prvi najmočnejši izgovor za konec dolgo pričakovane zveze, razdaljo. Kajti njega sem si želela že od svojega 4. razreda osnovne šole! Baje sem s kredo pisala njegovo ime na pločnik pred hišo, v kateri še sedaj živim. Podoživljam preteklost in sem počutim žalostno, ker nisem izkoristila vsega, kar mi je bilo ponujeno. Ker nisem z vsemi rokami zagrabila priložnost, ko je povedal, da je zaljubljen vame.

Kot rečeno, sedaj sem doma. In sedaj sem jaz naredila tisti prvi korak, za katerega sem mislila, da NIKOLI v življenju tega jaz ne bom storila ali izrekla besede. Pa sem jih. In se ne bojim negativnega odgovora. Bojim se pa, da bom žalostna. Mogoče se ženske tako oklepajo hitrosti ravno zaradi tega, ker se bojijo ostati same. Moja zgodbica za lahko noč lahko postane pravljica mojega življenja. Lahko dobim tistega, za katerim je vedno segal moj pogled in pred katerim sem vedno bila sramežljiva. In če bodo to brali moji prijatelji, bodo rekli, da ni mogoče, da sem lahko jaz sploh sramežljiva! Želim si postati pepelka, ker to sem bila v njegovih očeh. Želim si postati njegova pravljica za lahko noč in nasmeh za dobro jutro. 

Prekmurje. Tu je bila vedno moja ljubezen doma. Tako ljubezen do domovanja, kot ljubezen šolskih klopi. Včasih se moraš prilagoditi, da najdeš svoj srečen konec. 

Čakam.

When a man loves a woman ...

Kaj se zgodi, ko moški ljubi žensko? Ali je ženska sploh lahko prepričana kdajkoli v to, da jo bo njen moški lahko kdajkoli ljubil? Ali sploh vidimo, kdaj nas moški ljubi?

Ženska po navadi vedno vidi troje (vsaj na začetku se tako pokaže). Kasneje vidimo vse manj, če se moški ne trudi več. Torej vidi, koliko se moški trudi in ji posveča pozornost. In pri tej pozornosti ne mislim zgolj na običajne klice preko dneva ali že preveč zdolgočasene sms sporočila, kot so kako si in kaj delaš. To lahko postane čez čas že nadležno, ne samo dolgočasno! Ženska na začetku pri moškem vidi tudi, kako hitro si jo želi spraviti v posteljo. Oziroma kako hitro si ga sama želi spraviti pod njeno nežno okrilje. In pri tem ne mislimo na prvi zmenek. In pri tem vsekakor ne mislimo, da bo prvi seks grob. Če si fanta zares želimo obdržati kot fanta in ne kot prijatelja, si želimo romantike. Ženska po navadi prvo opazi tudi ali jo lahko potencialni fant nasmeji in ali se imata med druženjem pristno lepo. 

Zdi se kot roman do naslednjega jutra. Zdi se cela večnost, da pridemo do tistega, kar si v življenju želimo. Vendar brez prilagajanja tega ni. 

Ko moški ljubi žensko, se mu bodo zdela sms sporočila odveč in nepotrebni klici, da vzajemno preverita kaj sta počela čez dan, se bodo zdeli podobni zdolgočasenemu poročnemu zakonu. To je še prehitro. Kje je romantika? Zdi se mi, da smo ženske v nenehnem prilagajanju moškemu pozabile na romantiko. V bojazni, da bi pred njim izrekle to čisto nenavadno in strahospoštljivo besedo, smo izgubile smisel do ljubezni. In plešemo tako kot moški igrajo. Ni pomembno več koliko se je moški potrudil in na kakšen način nas osvaja. Smo ženske, da bi čim bolj ugajale moškim, dejansko postale moški?

Še vedno smo pod kožo ženstvene, nežne in hitro ranljive. Seveda si želimo, da ne postane takoj vse navada in ustaljena smernica. Želimo si razvajanja, želimo si presenečenj, želimo si skrivnostnih potepov. Želimo si seksati več, kot si lahko moški mislite. Vendar ne bomo seksale vedno na način in takrat, ko si moški to zaželi. Želimo se imeti lepo. Želimo si, da bi nas večkrat s sabo povabili kam, četudi samo v mesto po kruh ali po prijatelja na zabavo. Zakaj je moškim tako težko dati vedeti, kako lepo se ima z mano ali kako vesel je, da me je spoznal?

Nizkoprestavno delovanje

Pusti, naj traja. Ali moški želijo le podaljševati čarobne trenutke preživete z žensko ali pa smo me tiste, ki delujemo v visoki prestavi in silimo? Moški pač pustijo da traja in si vzamejo veliko časa, da raje dobro spoznajo žensko. Nam ženskam pa je samoumevno, da se ne more vse zgoditi po naravni poti, razen poroda (pa še to se prej zgodi pri samicah). Kaj pa je za moške delovanje v nizki prestavi? Ni več zmenkov, ni več pogovorov, ni več smehljajev in dotikov. So prazne obljube in seks. Tako delujejo moški?

Zakaj ne obstajajo več zmenki? Ali pa je to razmišljanje obupanke, ki že predolgo časa ni šla na zmenek in ki že celo večnost ni doživela kanček romantike. Danes smo ženske takšne, da delamo prve korake. Pa naj to pomeni, da se silimo in delujemo nenaravno. Ženska se ne boji poraza. Zato vpraša, daje pobude in ideje. Prva naredi korak. Živimo v modernem svetu, kjer ne obstaja več romantike. Če pa jo najdemo pa si mislimo, da smo naletele na kretena. Ker smo ves čas obdane s kreteni, smo že zatavale v realnosti in se sprijaznile da kreteni niso več kreteni, ampak da so to še edina živeča bitja moškega spola. Spet mora postati samoumevno, da moški da pobudo, idejo, ustvarja in poskrbi, da obstaja romantika. 

Ali smo ženske res ekspresni ljudje, ki ne vidimo več romantike tam kjer je, zaradi tega, ker traja počasi in dolgo? 

Ko moški ljubi žensko, ženska ve. Ženska začuti. Prepustiti se moramo toku dogajanja in pustiti, da traja. Ker če traja potem živi. In potem se zgodi. Obstajajo pa tisti "biserčki", ki pustijo trajanje predolgo na čakalnem seznamu in potem veš, da te ne ljubi. Potem moramo ženske narediti korak. Ne prej.

Sindikati? Ne, v delavcih je moč.

Sindikati ustvarjajo probleme. Namesto, da bi jih reševali. Sindikati so tista organizacija, ki bi morali vzpodbujati delavce, da se borijo za svoje pravice. Sindikati ne bi smeli toliko popuščati. Res je, da se z dogovorom vse da doseči (če si obe strani komunikacijskega procesa to tudi želita). In res je, da smo se v Sloveniji zadosti pogovarjali!

Ker to smo delali zadnjih 10 let. Samo pogovori in dogovori, ki pa so ostale le besede na papirju. V dejanjih in "akciji" pa so besede izginile. Kaj pomaga dogovor med dvema osebama, organizacijama ali znotraj vlade, če se na koncu noben ne drži ustaljenega dogovora??! Prvotni namen dogovora je, da se najprej dogovora držijo tiste osebe, ki so dogovor sklenile, šele potem se slednji dogovor prenaša na eksterne dejavnike. Slovenski mogotci, ki ustvarjajo vladne dogovore, pa pričakujejo, da se bodo dogovora držali vsi, razen "oni". "Oni" pod narekovajem zato, ker se včasih zdi, da niti ne obstajajo. 

Vrstijo se napake za napako. Kadar pa se najde rešitev, ki ustreza tako celotnemu gospodarskemu sistemu, kot večini slovenskim državljanom, pa vladi to enostavno ne paše. Ker se "oni" imajo za nekaj več, kot da bi zanje morali pisati "drugačne" zakone. Pa kaj se greste, za milo božjo voljo??!!

Da ne bom začela govoriti o tem, kako vsi poudarjajo, da smo pod roko pravice enaki, da smo ekipa, da bomo zmogli. Ha ha ha! Ne morete nas enačiti z vami, ker so slednje razlike obstajale že v začetkih demokracije v grških mestnih državah. Enostavno pa ste tam zato, da odločate o naši prihodnosti. O naših življenjih. Vendar za vas je to enako, kot če bi odločali o tem, kaj bi danes poleg kosila pili, rdeče ali belo vino. 

Sindikati. Kje ste in kje je vaša moč? Zdi se, da ste tam čisto brez veze. Plačujejo vas VAŠI delavci, ki služijo prenizke plače in del svoje plače namenijo VAM, da lahko potem VI branite osnovne pravice delavcev - tistih, ki vas plačujejo. Ne morete samo sedeti, hoditi v lepih suknjičih in se dogovarjati. Dogovor odpade. Sploh v takšni situaciji, kjer smo sedaj mi - kjer je sedaj REPUBLIKA SLOVENIJA.

Mogoče bi morali vsi še enkrat prebrati majniško deklaracijo ali si pogledati kakšen vrhunski dokumentarec o njej. Mogoče bo to vzbudilo pogum v vas. To je razlika med nami (delavskim razredom) in vami (sindikati, vlada, direktorji) - mi imamo še vedno upanje, da se bo v vas prižgala kakšna iskrica poguma in narodne zavesti. Drugod po evropskih državah se vlade bojijo sindikatov, ker imajo slednji tolikšno moč in pogum, da lahko ustvarijo kaos, zmedo, revolucijo po celi državi in postavijo po konci delavce. Se z njimi borijo za njihove plače. Naši sindikati so smešni. To kar mediji poročajo, kar so se sindikati dogovorili za ZAPRTIMI vrati v vladnih prostorih, to je mogoče le polovica zgodbe. Vprašajmo se, kaj sploh so se zares dogovorili?! 

Predstavljajte si, da bi vsaka medicinska sestra stavkala? Kaj bi storili zdravniki? Kdo bi sprejemal paciente? Predstavljajte si, da bi stavkali še ostali. Kaos. Mogoče bi potem vlada začela dejansko reševati probleme. 

Vse vendarle ni tako enostavno (to se zavedam). Vlada se trudi. Vendar to ni dovolj. Saj ostanejo le besede v medijih, besede v zakonih, besede v dogovorih. Akcije ni. Zadolženi smo. Totalno smo v riti. Varčevanje itak nima smisla. Smisel ima uravnoteženje javnega sektorja in prerazporeditev dela. Kadrovanje. Velika beseda, ki pa je najbolj popularna samo znotraj vlade, bank in večjih državnih podjetij (tistih, ki so ostali). Kadrovanje je širši pojem in celotno državo slovensko bi morali prekvalificirati, prekadrovati in uvetriti javni sektor. 

Po domače: gospodarstvo plačuje javni sektor. Pri nas je gospodarstvo lupina pomaranče. Javni sektor je meso pomaranče, sok in še peške. Tako majhno je gospodarstvo in tako preveliki je javni sektor. Zdaj si pa predstavljajte koliko morajo delavci, direktorji zasebnih podjetij, cleotno gospodarstvo ustvariti prihodka, da plačajo vse dajatve državi (ups pardon, javnemu sektorju) in da plačajo vse delavce?! Saj seveda, da tako gospodarstvo ne more živeti. Seveda da umira, po koščkih. Če bi pa bila obratna situacija pa bi gospodarstvo dejansko lahko zaživelo. 

In prosim vas, ZDA so slab primer.