Ljubezen šolskih klopi

Prvič v življenju se mi dogaja to, kar se po navadi dogaja vsem mojim bivšim fantom ali tistim, ki so me imeli za simpatijo svoje mladosti. Prvič v življenju lahko povem, da sem bila od nekdaj vedno zaljubljena samo v enega fanta. Vse vem o njem. Še boljše – vse sem si zapomnila. Ko mi je kdaj kaj povedal, ko sem ga kje srečala, ko sva se pozdravila. Najboljši spomini pa segajo dve leti nazaj. Še zdaj, kljub temu, da sem zbrisala vsa njegova sms sporočila, točno vem kdaj mi je kaj napisal. Pizdo, še vem kakšno vreme je bilo takrat. Vem za najin prvi poljub. Vem za najin prvi prepir. In kako me je upošteval in se trudil, da se ne bi razjezila in ga zapustila. Zato je naredil vse. 

Sem se skregala, ker sva najino romanco igrala na samem, kadar pa sva se pojavila v družbi pa se je zgodilo tisto. Kot da se ne poznava in sva zgolj prijatelja. In ko ženska postavi ultimat in ko moški ljubi žensko, potem se zgodi to, da ko vstopiš na zabavo skupne družbe, pride on in te pred vsemi poljubi. Takrat mi je prvič postalo nerodno. Kako veš da si zaljubljen? Tako, da si živčen. Živčna in nervozna sem bila ob vsakem njegovem dotiku, pogledu in celo takrat, ko me je karal, da ne vem peti. Takrat sem vedela, da sem zaljubljena. 

Kaj se je zgodilo, da sva šla tistikrat narazen, še sama ne vem. Vem pa, da me je povabil na pijačo. Pol leta je minilo. Pa sem mu rekla DA, želim si biti s tabo. To sem mu rekla v mojih najbolj »težkih in pubertetnih« časih. Ko sem bila stara 22 let in mi je trgalo gate. Ko nisem vedela, kaj bi v življenju počela in predvsem kje bi živela. Tako se je zgodil še en propad. Za katerega sem nedvomno kriva jaz. Pred božičem je bilo, dve leti nazaj. Snežilo je tako zelo, da si lahko čutil snežinke na obrazu tudi ko si skozi okno gledal zasneženi breg in srkal vroči čaj. Jaz sem počela ravno to, ko sem kot iz strela dobila nenavadni sms od njega. Preveč je bilo zame. Postajalo je tako resno, da sem videla samo še tek na kratko razdaljo ali »šprint« po domače. Da ubežim in se rešim te resnobe, ki me je itak vseskozi obdajala in zaradi česar sem vrgla tri leta v svojih začetniških fazah študentskega življenja. Ker sem bila preresna. Še zdaj se spomnim, da je imel za božič pripravljeno presenečenje zame. In kam vse me bo peljal, kaj vse bova počela. Skupaj. Ta beseda me je do konca prestrašila. Vedela sem, da nisem pripravljena na takšen podvig in da ga bom sle ko prej razočarala ali prizadela. Vedela sem tudi to, da si tega on nikakor ne zasluži. Kakšna druga baraba že, on pa ne. In sem ga pustila z besedami, da jaz tega ne zmorem. In kaj točno nisem zmogla? Razdalje. Krivo je to, da sem jaz študirala v Ljubljani, on je živel, tam kjer je moj dom. On bi tam tudi rad živel. Jaz pa sem se odločila živeti v Ljubljani. 

Mar razdalja predstavlja tako kritičen problem v zvezi in potencialno življenjsko zvezo označi na propad? Ali pa sem imela zgolj izgovor zato, ker sem bila neresna. Kaj če se zgodi to, da zaradi razdalje propade pravljica in postane zgolj zgodbica za lahko noč? To sem se spraševala in prekinila stike z njim. Mogoče bi morali večkrat odmisliti tisti »kaj če« in se zgolj prepustiti toku dogajanja. Ker zdaj sem tukaj, doma, in po nekem nenavadnem naključju si doma tudi želim ostati. Nikakor ne izključujem možnosti, da bi šla delat v drugo mesto ali državo. In kar je najbolj pomembno, nikakor nikoli ne bom več dovolila da bo kakršna koli razdalja jabolko spora. Lahko postane pregrešno jabolko ob misli na mojega fanta.  

Mar se mora ženska prepustiti svobodi življenja in manj razmišljati o mogočnosti? Ker se mi zdi, da potem vse zakompliciramo. Ker moški pač tako ne razmišljajo. Oni se prepustijo doživetemu in si želijo še več doživetega. Zanj ni bil noben problem, da si želim ustvariti kariero v Ljubljani in biti tam v službi. On je to sprejel čisto normalno in simpl. Zanj je bilo vse tako simpl, samo da me je imel. Jaz sem bila tista, ki je vse zakomplicirala. Tista, ki si je postavila za prvi najmočnejši izgovor za konec dolgo pričakovane zveze, razdaljo. Kajti njega sem si želela že od svojega 4. razreda osnovne šole! Baje sem s kredo pisala njegovo ime na pločnik pred hišo, v kateri še sedaj živim. Podoživljam preteklost in sem počutim žalostno, ker nisem izkoristila vsega, kar mi je bilo ponujeno. Ker nisem z vsemi rokami zagrabila priložnost, ko je povedal, da je zaljubljen vame.

Kot rečeno, sedaj sem doma. In sedaj sem jaz naredila tisti prvi korak, za katerega sem mislila, da NIKOLI v življenju tega jaz ne bom storila ali izrekla besede. Pa sem jih. In se ne bojim negativnega odgovora. Bojim se pa, da bom žalostna. Mogoče se ženske tako oklepajo hitrosti ravno zaradi tega, ker se bojijo ostati same. Moja zgodbica za lahko noč lahko postane pravljica mojega življenja. Lahko dobim tistega, za katerim je vedno segal moj pogled in pred katerim sem vedno bila sramežljiva. In če bodo to brali moji prijatelji, bodo rekli, da ni mogoče, da sem lahko jaz sploh sramežljiva! Želim si postati pepelka, ker to sem bila v njegovih očeh. Želim si postati njegova pravljica za lahko noč in nasmeh za dobro jutro. 

Prekmurje. Tu je bila vedno moja ljubezen doma. Tako ljubezen do domovanja, kot ljubezen šolskih klopi. Včasih se moraš prilagoditi, da najdeš svoj srečen konec. 

Čakam.