Moški je izumil ogenj. Ženske kako se igrati z njim.

Večna je izbira ali dekle ali prijatelji. Vedno je to top tema vsake zveze. Ženske smo pač takšne, tista druga vrsta, ki so preproste in tako enostavne, da zgledajo čisto preveč dolgočasne, bodo potrpele in ugodile tej dilemi. A kaj se dogaja za zaprtimi vrati ljubezenskega gnezdeca je pa druga zgodba. 

Druge vrste žensk smo precej drugačne. Smo neukrotljive in iščemo nekoga, ob katerem lahko divjamo skupaj v galopu in plešemo isti ritem. In smo takšne, da svojih kolegic ne pustimo na stran. Kot jih to naredi večina (moških).

Torej obstajajo dve vrste žensk. Vsepovsod so delitve. Najhujše pa je, ko delitev postane med žensko in moškim. Je tako težko vzdrževati primerno distanco (ali skupno življenje) s prijatelji in punco? Ženske se moramo zavedati, da obstaja velika meja med nami in njegovimi prijatelji in, da tako pač bo. Tako je že od začetka razvoja homo sapiensa. Moški baje lahko delajo kar jim paše. Vendar dokler ne pozabijo na nas. 

Še bolj pomembno pa se mi zdi vprašanje, ali si lahko z bivšim prijateljica? Zdi se skoraj nemogoče. Ker te veže preveč spominov, ki pa, ob vsaki njegovi omembi, kako je srečen, postanejo zgolj trn na vrtnici. No, nekaterim uspeva. Ali pa uspeva zgolj tistim, ki niso imeli niti prave ljubezni? Biti prijatelj je ena težjih stvari v življenju. Težje je celo od prave ljubezni. Zanimivo mi je, da prijatelji nikoli ne sovpadajo z nekim ustaljenim vzorcem, kot to počnemo pri ljubezni, da vedno iščemo takšne tipe (ali moški ženske), kot smo jih že imeli stokrat in stokrat uvideli da ne gre. Prijateljstvo je izvenredno. Mogoče je zato težje izgubiti prijatelja, kot ljubezen. 

Zanimivo je pri vzorcih - ženske pustimo in prebolimo. Moški preboli in pusti. Ali nam vzorci dokazujejo, da se bojimo neuspeha ali pa se bojimo, da je tisti izvenserijski pravi? Oči po navadi odpremo šele takrat, ko smo vse zajebali in ugotovimo, da bi bilo vredno zagrabiti priložnost, ko nam jo je pravi moški dal. 

Tu je še vedno seks. Seks je prisoten vsepovsod. Zadnje čase celo opažamo fotografije na Facebooku, kot so "foodporn", "drinkporn", whatever :) Je pa res, da se sprašujem, zakaj je seks tako zelo pomemben in eden tistih elementov, ki označi zvezo, ali bo delovala in ali to ne bo šlo? Seksamo itak vsi radi. Zakaj ne bi to počeli s tistim, ki ti ugaja? Saj vedno iščemo nekaj, kar nam bo ugajalo. Na koncu bomo v totalni zmešnjavi in nepopolnosti našle točko popolnosti. Našli bomo "the one" moškega sanj. Ki vsekakor ne bo popoln.

V vsakem primeru bomo zadovolj(e)ne.

Ljuba domovina skorjico za študente, žemljico za študentske servise!

Kot že neštetokrat, bom tudi tokrat opozorila na napake urejanja študentskega dela. Pisanju ministrici Anji Kopač Mrak, njenemu ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in ENAKE možnosti ter po številnih objavah v različnih časopisih, so najverjetneje uvideli, da delajo napako. Pa so popravili zgolj delček, celota pa je še vedno zelo neurejena in predstavlja grožnjo slovenskemu trgu delovne sile ter rasti gospodarstva.

Na slednji spletni strani lahko preberete tudi moje odzive na zadnji predlog zakona o študentskem delu, ki sva ga skupaj s kolegom Danielom Valentinejem komentirala znotraj organizacije Nova generacija SLS. Klikni: http://www.novageneracija.si/go/611/716/Predlog_Zakona_o_zacasnem_in_obcasnem_delu_dijakov_in_studentov_prinasa_nelojalno_konkurenco_rednim_zaposlitvam_in_ne_resuje_studentske_problematike

V nadaljevanju pa objavljam še en svoj lasten komentar na zaposlovalno politiko Republike Slovenije. 

ZADEVA: Problematika študentskega dela

Študentsko delo predstavlja večji problem začaranega kroga izobraževanja in zaposlovanja mladih v Sloveniji. Mladi se najprej soočajo s podaljševanjem izobraževanja predvsem iz enega razloga – študentsko delo. Status dijaka/študenta omogoča mladini, da že pri 15 letih postanejo pravi delavci. Služijo dobro, plačani so dobro, delodajalci pa nimajo nobenih večjih skrbi z njimi. Mladina skrb za prav službo po navadi doživijo po nenadnem padcu iz denarnih oblakov na realna tla, ko diplomirajo in ostanejo brez statusa študenta.

Problematika študentskega dela se začne že pri zgodnjih 15 letih. Nič večjega ni dovoljeno mladoletnikom delati do 18. leta. Ko dosežejo polnoletnost lahko pridobijo vozniško dovoljenje, celo lahko prvič kupijo cigarete in alkohol. Čeprav to ni najbolj pohvalno, toda polnoletnemu ne moremo več ukazovati. Kako lahko torej mladoletna mladina, ki jih sama osebno uvrščam še v status otroštva, dela preko študentskega servisa, vse ostalo pa ne sme oziroma ne more? Zaradi 15. letnika diplomant, ki je star 23 ali več let ne more dobiti službe. Slednji je bolj zrel, sposoben sprejemati odločitve in se soočati s posledicami, je odgovornejši in bolj izobraženi. A ne dobi službe.

Problematika študentskega dela se nadaljuje pri podaljševanju terciarnega izobraževanja. Vsekakor se najbrž vsi v Sloveniji strinjamo, da imamo preveč izobraženega naroda. In s tem tudi preveč lenega bi lahko trdili. Mladina dela in živi preveč lahkoživo, preko študentskega servisa. Ko se jim zahoče, si najdejo začasno študentsko delo, so dobro plačani, ne prispevajo državi nobenega davka, socialnemu zavarovanju pa prav tako ne. Vendar se ne zavedajo katastrofalnih dolgoročnih posledic. Če je mladina že izobražena, saj zaradi tega tudi poskuša dokončati študij oziroma terciarno izobraževanj, potem bi se lahko zavedala, da si s študentskim delo ne plačuje obveznosti v pokojninsko zavarovanje in delovna doba miruje. Študentska leta se tako zavlečejo vse do poznih 20. let ali pa celo v začetek 30. let. Ko je enkrat tega ciklusa konec, pa se odločijo da diplomirajo in pristanejo na cesti. Oziroma delajo preko javnih del, na katera čakajo eno leto. Zakaj? Ker študenti opravljajo njegovo delo. 

Na referendumu za Zakon o malem delu leta 2011 smo se odločali o rekonstrukciji študentskega dela, kjer bi na enostaven in za študente dober način uredili študentski status študenta RS. Vendar je referendum padel, ker imamo v Sloveniji premočne študentske lobije,ki gledajo izključno na svojo denarno korist. 

V primeru, da se študentsko delo v bistveni meri zmanjša ali celo popolnoma ukine (gledano na dolgi rok) bi s tem prišle pozitivne posledice. Mladi bi prej dokončali terciarni študij, za katerega bi imeli bistveno več časa in zato bi imeli tudi bistveno boljše rezultate. Čim prej ko bi terciarno izobraževanje dokončali, prej bi dobili zaposlitev, saj njihovega mesta ne bi zapolnjevali nizkostroškovni študentje in posledično bi imela tudi država od večjega zaposlovanja mladih korist. Delodajalce pa nima nič skrbeti oziroma se nimajo nič bati, saj je država že uvedla davčno olajšavo za vse tiste, ki zaposlijo mladega do 29. leta starosti za nedoločen čas. 

V primeru visokega zmanjšanja ali ukinitve študijskega dela bi študenti zato prejemali tudi nekatere dodatke oziroma bonuse za študij, vendar z določenim kriterijem, na katerega bi se v obliki razpisa prijavili študentje. Tisti, ki spadajo v kriterij socialno ogroženih ali finančno manj sposobnih, bi dobili denarno nadomestilo za študijsko delo. Vendar ne smemo pozabiti na popolno rekonstrukcijo republiškega štipendijskega sistema in sistema financiranja študentov. V Sloveniji se že sedaj dogaja, da nekateri kar preidejo skozi štipendijski sistem in imajo potem enako visoke štipendije, kot tisti študentje, ki si tako visoko štipendijo zares zaslužijo. Sistem oziroma način štipendiranja je neprimeren, saj so vanj vključena nekatera neprimerna merila za dodelitev štipendije študentu. Štipendija bi se morala meriti najprej po študijskem uspehu, po vključevanju študenta v mladinske vladne ali nevladne organizacije, po prostovoljnem delu ki ga študent namenja za čas študija, šele potem lahko pridejo ostali tehnični kriteriji, v katere ne bi vključevala merilo katastrskega dohodka (velikost zemljišč ki jih imajo v lasti starši in ne študent).  

Za konec pa še razmislek: Študentsko delo kot takšen sistem in način malega dela poznamo v celotni Evropi in si upam trditi tudi v državah preko ocena in v daljnem Vzhodu, samo mi. Samo v Sloveniji se lahko študent »zaposli« in dela tudi po več let – v enem podjetju ali pa menjava službe kot spodnje perilo. V tujini poznajo samo plačano pripravništvo, ki v Sloveniji žal ne obstaja – tu je tudi finta celotnega zaposlovalnega modela RS: zakaj bi študent opravljal prakso ali pripravništvo, če lahko v istem podjetju dela kot študent in pri tem zasluži? Vendar to mu ne prinese nobenih izkušenj spisanih na pridobljenem certifikatu o opravljenem delu. Verjamem v to, da če bi ukinili študentsko delo, bi lahko študentom zadnjega letnika omogočili več prakse in manj teorije v realnem času – omogočili bi jim plačano pripravništvo, kot to počnejo v vseh drugih državah Evrope, tudi v tistih manj razvitih, kot je Slovenija.  

IN KAJ SE JE SPREMENILO? 

Nov dogovor vpeljuje višjo urno postavko (ki je po mojem mnenju še vedno prenizka), tj. 4,5 evra na uro in pa "Delodajalec bo po novem za pokojninsko in invalidsko zavarovanje moral plačati 8,85 odstotka, študent pa 15,5 odstotka od svojega zaslužka. Koncesijska dajatev bo po novem 16-odstotna, od tega pa bo 8,4 odstotka namenjeno proračunskemu skladu ministrstva, kar je manj kot zdaj, ter po 3,8 odstotka ŠOS in posrednikom. Ti številki še naprej ostajata enaki." (vir: Delo.si). Ni mi jasno, zakaj študent plača več dajatev za ZPIZ??!! Še manj pa mi je jasno, zakaj podpiramo študentske servise, ki si z obračanjem denarja in nalaganjem obresti služijo jahte in drage avtomobile. Danes v dobi tehnologije, bi lahko obstaja zgolj spletna formulacija, kjer se študent prijavi in odjavi iz študentskega dela, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa upravlja s slednjo spletno stranjo. "Primerjava po nekaterih državah, ki jo je naredila slovenska študentska organizacija, kaže, da v tujini študentski servisi niso znani, so pa ugotovili, da pri posredovanju del ponekod pomagajo kar univerze same" (vir: Delo.si).

IN KAJ JE EDINO POZITIVNO?

Edino, kar lahko rečem, da je zares pozitivna sprememba, je uveljavitev priznavanja neformalnega izboraževanja in neformalnih delovnih izkušenj.  No, delna pozitivna sprememba (v kolikor bo to izpeljano) pa je, da bodo študentje (končno) mogoče dobili plačana pripravništva in prakso. 

Zjebano.

VIR: Kristan, Tina. 2014. Študentsko delo usklajeno, uvaja socialne prispevke. Dostopno prek: http://www.delo.si/novice/politika/studentsko-delo-usklajeno-uvaja-socialne-prispevke.html.

Je res tako težko spremeniti moškega?

Moškega je skorajda nemogoče spremeniti. Oni imajo ustaljene navade, habituse bi lahko rekli že temu, so arogantni v svoji družbi, se radi šopirijo in nikakor jih ne silimo, da se bodo v družbi obnašali po naše. Vse tiste, ki verjamete v to, da se moški lahko spremeni - pozabite. Tisto navidezno lažno spremenjenost, ki pa daje, je pa zato, da bi lahko me utihnile. In da smo na tak način zadovolj(e)ne. 

Na sploh pa je težko spremeniti tistega, ki je doživel kakšno razočaranje. Ki ga je okrnila kakšna prasica ali pa si je to popolnoma zaslužil. V vsakem primeru se moški naredi žrtvo in, verjemite mi, on izpade bedak. Moški bi moral še vedno veljati za močnega, neodvisnega žrebca, ki ga prav nič ne more vreči iz tira. vendar se mi zdi, da ga ženske prehitevamo po levi. Postale smo tako močne in neodvisne, da nas prav nihče in NOBEN ne more vreči iz tira. Me samo stopimo naprej ali po možnosti pohodimo tisti problem, ki se nam je pojavil pred lepimi čevlji. Moški navidezno stopijo naprej. V bistvu pa so obtičali z eno dvignjeno nogo v zraku in so o v razkoraku. 

Kajti ko spoznajo neko novo dekle, je ona tista, ki bo trpela skupno prihodnost. Moški enostavno ne vidijo izhoda, tudi ko sveti na koncu tunela. Mislijo, da bo vse enako, dokler ne mine veliko veliko časa. Ima še katera čas danes? Tudi tu je vprašanje, ki ga je težko odgovoriti. Zakaj si enostavno več ne vzamemo časa za zvezo ali za "wannabe" spoznavanje tipa. Če si lahko vzamemo čas za druge stvari, bi si lahko tudi za to, da se moški dokaže, da nas je vreden. Vendar smo preveč okupirane z mislijo na preživetje in karierno zgledavost, da bi imele čas še za spoznavanje nekoga. Ali pa je moški kriv, ker prehitro sili v posteljo? 

Potem se počutimo izkoriščene in kot nedolžne ovčice obrite do golega. Daj, pozabi na to sranje! Seks je seks in če je bil za eno noč, je bil za eno noč. To ni nič takšnega. Reci temu "poletna avantura" (tudi če se je zgodilo pozimi) in pojdi naprej. Vendar ne pozabi gledati naprej. In ne išči. Pa vendar, ko se bo pred tabo znašel moški, ki bo ponavljal določene napake - nikar se ne trudi, da se bo spremenil. Oni živijo tako - take it or leave it! 

Mislim, da bomo tudi me začele živeti po tem vzorcu obnašanja - sem takšna kakšna sem. Spremenijo se lahko samo letni časi in barve zelenja, pa še to zaradi čiste naravne kemije. Moški pa se je že preveč oddaljil od narave, da bi se lahko spreminjal in prilagajal. Z ženskami pa je tako, ker smo preveč prilagodljive, mislimo, da se morajo tudi moški prilagajati Stopi na realna tla! Moški se ne bo prilagajal. Ne v vsem. Zato se tudi me nehajmo. Če bomo samo živele, bo že zadosti. 

A ob vsem tem se sprašujem, zakaj je ženska sposobna preseči vse svoje možnosti, stopiti onkraj svoje duše in storiti vse kar je potrebno, da bo zveza trajala, moški pa to ne skrbi? Nekaj tega lahko storijo tudi oni. Nekaj, da pokažejo, da se vsaj malo trudijo. In ko se najde takšen moški, ki bo to pokazal, mu daj šanso. Mogoče je pravi.

Prodaja državnega sistema

Politični preporod države se uveljavlja. Vendar, kot je (nekako takole) zapisal bivši predsednik RS Danilo Türk, si od sedanje vlade ne moremo zapomniti nič (pametnega).

Vseeno, to ni preporod države, ampak je preporod levih strank, ki obljubljajo socialno in pravno državo, pa vendar imajo težave z imenovanjem ministrov, odstopanjem različnih funkcionarjev, finančnimi in zdravstvenimi reformami, študenti in delom na črno. To ne more biti NE socialna in NE pravna država. Priznati jim moramo nekaj doslednosti in kreativnosti, vendar je slovenski narod že toliko obupan in razočaran vzklika "vlada bo padla čez leto dni", da se noče sprijazniti niti s tistimi malenkostnimi dobrimi rešitvami. Davki, davki, davki. Vse na življenje slovenskega majhnega naroda in prekarnega trga maloplačancev (delavcev).

Šoki ostajajo. Tako znotraj nacionalne vlade, kot znotraj najmanjših mikro vlad - osnovnih šol. Vsepovsod se dogajajo pizdarije. Več ne vemo, kaj storiti, da bomo lahko enostavno uživali življenje. 

Lahko prodajamo samo še svojo telesno lastnino, ki je nekoč veljala za sveto in smo si prizadevali, da ne bomo okrnili duše naših prednikov. Zdaj se nam jebe še za našo lastno dušo. Samo da pridemo do naziva ali da si ustvarimo dobiček. Kaj je pa najbolj žalostno - vlada stoji. Delavci pa klečijo. Brezposelni tavajo. Študentje so postali mezdni delavci. Starešine opravljajo malo delo. Mladi bluzimo življenje. Le da vlada stoji. 

Pa ne moremo povedati, da je vse na plečih vlade. Od 88 poslancev (namerno ne štejem dva poslanca italijanske in madžarske narodne manjšine, ker ta dva res ne moreta nekaj ful močno vplivati na slovenski narod v celoti) jih je za odpis veliko. V poslanskih klopeh sedijo baby ritke, ki še niso prilezli iz fakultetnih klopi in pa stari fazani, ki spijo, ko je dolgčas. Kako je lahko v parlamentu sploh dolgčas?? In kako lahko nekdo, ki je študent (študent!), pride v parlament? Študentu daj študij, izobraženemu delo in priložnost. A naš volilni sistem je zjeban. Pol se ne čudimo, da niti dobro ne vemo, kaj obkrožiti in koga. Pol jih ne ve! Pol se jih ne zanima. Zato pa imamo komajda 35% volilno udeležbo. Mene nič več ne čudi v tej Sloveniji. 

In kako gledamo seks v šoli (kjer bi se lahko od tega vsaj naučili kako uporabiti zaščito ali biti varen), tako gledamo rajcanje drug drugega v parlamentu. Kmalu se bomo lahko poslovili še od svobode na cesti - cesta, tista pot, ki te pelje kamorkoli želiš, da vsaj malo pozabiš na težave. Zdaj bo dražje. Privatizacija. Komu? Najboljšega soseda smo prodali za mali denar, da smo krpali finančno jamo (ne luknjo!). A mi (davkoplačevalci - ki je tudi vlada) smo v istem dreku. In tudi bomo še kar nekaj let. 

Povezovanje. Ne razkroj. Simbioza in ne odžiranje drug drugega. Tako bi morali živeti. V sopomoči. v vseh oblikah. 

Re-birth zveze ali po domače - ostane ti seks.

Že ves dan premišljujem, da ni dobro premišljevati več o preteklosti ali se nanjo sploh ozirati. Imate tudi ve takšne probleme? 

Na sploh sem se začela spraševati, kako je mogoče da me doleti srečna zveza ali pošten fant. Tako smo si različni pa toliko nas je. Potem se začne večni cikel zaokroževati. Kadar je on pripravljen, me nismo. Kadar smo me pripravljene, on ni. 

Kadar pa sta oba pripravljena, pa začne nekdo v paru komplicirati. In kar naenkrat te zmotijo malenkostne stvari. Ali mislite, da lahko obstaja zveza, kjer smo si lahko zaupniki kot intimni sosedje? Vedno ugotovimo malenkostne stvari ko ravno začne dogajati za resno in ravno, ko se sprašujemo, ali bi ostali skupaj za celo življenje. Oba pač morata potrpeti v takšnih malenkostnih stvareh in kompliciranih dnevih. Toda moški redkokdaj. Tako se zgodi, da se zveza podre kot hišica iz kart. Sestavljali smo jo previdno, nežno, z največjo mero občutka in dovršenosti. Vendar smo pozabili odprto okno. Pa minejo leta. V najboljših primerih zgolj meseci. In začne se prebolevanje. 

Saj je bil samo seks. Pa da bi bil vsaj dober. Ne pozabite, od zveze lahko odnesete minimalno to - seks. Ki pa, če bi bil toliko slab, da ni niti za prežvečiti eno noč, potem ne bi vztrajale. Ker ženske smo takšne, ranljive, se rade crkljamo, znamo biti poredne, pa vendar iščemo pozornost in maksimalno zaupanje. To pa je že vse preveč naenkrat za moškega. Vedno bo obstajal zgolj flirt - in ga (po navadi) zamenjamo s takojšnjo zaljubljenostjo? Pravijo, da prebolevaš zvezo tako, da se ga (ne)izogibaš in si na vsakem koraku pripravljen, da ga srečaš. Čuden pa je občutek, da ko te doleti ta (ne)sreča, da se srečata, potem ... kaj naprej? Saj ne ve ne on, ne niti ti reagirati, da bo zadosti dobro in da na koncu rečeš, okej, to je to. 

Nikoli ne prebolevaj brez prijateljic. Potem je to nesmiselno. Niti ne znaš preboleti, saj te navdajajo občutki tolikšnega prezira do njega, da mu nazadnje pošljemo sms. Navaden, beden, brezvezen, brezčuten sms, da dokažemo svojemu alter egi da smo me bojevnice in zmagovalke vojne. Pa se vedno odvije dobro? Ali smo ženske mar takšna sila, da nas je tako težko zastopiti? 

Pa še naprej čakamo princa na belem konju. Hja, na usranem belem konju. Princ na belem konju bo vsaj toliko smrdel kot konjski drek. Vendar ženske se tolažimo z mislijo, da bo vedno tokrat res drugače. Res je, prva dva tedna vsake nove zveze ali re-uniona sta vedno drugačna. Vendar "volk lahko menja svojo dlako, ne more pa svoje kože"! Sprašujem se ali se ob vsem tem človek lahko sploh spremeni? In ali je to sploh dobro? Ker če ti nekaj v startu ne paše, potem ti ne paše. In pika. 

Pika na "i" vsaki črtici na seznamu pa je slavni re-birth neke zveze. Lahko se sprevrže v popolnoma spremenjeno poporodno antidepresivno zvezo, ki bo itak vztrajala do vsaj drugega sadeža njune strasti. Lahko pa - po domače povedano - ostane zgolj seks. Na koncu se vendarle odloči ženska, ki izbira - moški je zgolj lovec svoje strasti. Lahko se odločimo za drugačno prihodnost in vztrajamo pri svojih kriterijih ("jebat ga", ni vsak moški za vsako žensko) ali pa imamo dve varianti re-birtha zveze. V vsakem primeru smo "najebale". 

Od rodjendana do rodjendana

Vsem kdaj pa kdaj "zapaše" določena zvrst glasbe. Poslušamo določeno zvrst glasbe, ko smo določenega počutja. Sama za sebe lahko trdim, da najraje poslušam rock glasbo - "ROCK'N'ROLL!" :) Toda, tudi kdaj mi zapaše kakšen jazz, soul ali blues, romantične zadeve pač; v njih se lahko v posebej težkih, občutljivih in ljubezenskih časih najdem. Toda rock glasba je tista, ki me odraža in ponosna sem na to!

Ljudje se preveč trudimo ugajati drugim, prilagajamo se drugim in njihovemu stilu življenja. Nočemo in ne upamo poskusiti živeti po svoje, ker lahko s tem odženemo tiste, s katerimi bi se radi družili. Toda, če jih odženemo, zato, ker smo to kar smo in se v tem dobro počutimo, potem to niso pravi ljudje za druženje. Pravi človek, prava prijateljica in pravi partner te sprejme takšnega kot si. Ne glede na to kaj si in kdo si. Vedno sem znala prilagoditi se drugim, včasih celo preveč, rada sem ugajala. Toda prišel je dan, ko sem ugotovila, da se ne počutim dobro v takšni koži in da si želim biti jaz. Nisem bila svobodna, počutila sem se omejeno. Ko sem se "osvobodila" sem ugotovila, da ŽIVIM! :) Sijajen občutek!

Seveda zagovarjam dejstvo, da se je treba stvarem in ljudem v določeni meri prilagoditi, kot se morajo tudi drugi prilagoditi vam. A vseeno je treba obstati v tistem momentu svojskega in lastnega, da ohranimo sebe kot dostojnega in srečnega človeka. Težke misli, vem.

Pogostokrat se zamislim in premišljujem o takih "težkih" stvareh in meljem in meljem. Na koncu vedno pridem do sklepa, da je dobro da sem takšna, da je dobro da se ohranjam takšno naprej in da je potrpežljivost velika vrlina. Včasih hočem, da bi dobila tisto "stvar" ali "nekoga" takoj in zdaj, ker se bojim dejstva, kaj mi lahko življenje prinese ali vzame. Bojim se časa. Babi me vedno pomiri;  "počakaj, počasi se daleč pride". Iz prijateljstva se lahko sklenejo največje ljubezni, prijateljstvo pa lahko traja celo življenje. Takrat ko sem neučakana in nemirna si zavrtim glasbo. V glasbi je, tako verjamem, čas ujet.

Očitno moram počakati, da se obrne novo leto in pridejo novi časi, mogoče pa bomo doživeli tisto, za kar se je splačalo čakati.

Vsak Robin Hood na koncu premaga zlobnega Johna.

Obrnili so se še zadnji papirji volilne kampanjske knjige. Zgodba se je pričela že davno preden smo mi volivci sploh signalizirali, da je bila knjiga izdana. Knjigo pa smo lahko začeli prebirati takrat, ko je avtor uradno odprl vrata svoje knjige in ji dal podpis. Tako poteka vsaka volilna kampanja.

Uvod je vedno zanimiv, bistvo knjige vsak ne razume, vendar jo prebere do konca, ker ga zanima zaključek. Na nekaterih lokacijah smo lahko vedeli že vnaprej zaključek knjige, ker je bilo samoumevno, da bo tako. Nekatere lokalne zgodbe pa so pisale nepredvidljiv in napet uspešen zaključek. Prišel je nov svež val, ki nekaterim diši, drugim spet smrdi. Tako je vedno. Vedno obstajata dve platnici knjige. Tistemu ki smrdi, mu po navadi iz enega razloga - ker se boji za svoj lasten obstanek. Ker točno ve, da je v preteklem desetletju in pol ravnal napak in se diskreditiral zato, ker je kot podgana bežal pred vodo ter se vedno umikal pravičnejšim rešitvam. Žal takšni smrduhi veljajo po nekod za priznane veljake, ki pa so se izkazali za nepravične.

Vsaka zgodba vedno vsebuje tudi delček dramatičnosti. Ko se podleži spravijo na dobre in ko zlobneži želijo izbrisati pravične. Ko jim slednje ne uspe, jim ostane le pokvarjen besednjak, ki so se ga lahko naučili v času delovanja pod pokvarjeno vlado. Pisker je zavrel in nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Najverjetneje se bodo še slednji predrzneži umirili in se bodo morali pokoriti. Vendar s tem bodo morali sprejeti tudi drugačen etični kodeks delovanja na lokalni sceni, kajti lokalna skupnost je majhna ravno zadosti, da se vsaka podrobnost izve pravi čas. Še iz pravljic se spomnimo, da dobro vedno premaga zlo in da so tisti, ki se trudijo omadeževati tujo eksistenco, po navadi sami omadeževani. Kaj ti to pomaga, B.C.?

Lokalne volilne kampanje so vedno zanimive, predvsem zato, ker lahko vsaj tisti trenutek pozabimo na sporno delovanje nacionalnih oblasti. Mogoče se nekateri ne zavedajo, da je v vsako volilno kampanjo dano ogromno truda, energije, časa, tudi denarja. Odvisno, kako se vsak kandidat financira. Kajti obstajajo različni finančni prilivi glede na kandidatsko pozicijo, ki jo bojevnik zavzema. Vendar na koncu zgodbe vse te podrobnosti ne štejejo; šteje le odnos bojevnika do ljudi. Če se ravna po principu Robina Hooda bo na koncu vsak zlobni John premagan. In na koncu tudi ne šteje uspeh. Marveč ljudskost in pravičnost. Uspeh se vrtinči potem sam od sebe. Tistim, ki jim slednje ne ustreza ali ni po njihovih merilih pa se naj bojijo lastnega strahu, prišel je čas, da boste ponižno pokleknili pod taistim udobnim stolom, na katerem ste sami sedeli dolgo časa. In prikrivali, ustvarjali laži, blatili. Predvsem pa ste prikrojevali zgodbo.



Zakaj moški niso ljubosumni?

Ste se kdaj vprašali, ali lahko naredimo moške ljubosumne? Pa če ste kdaj poskusile, vam je to uspelo?

Ljubosumje pri moškem je kot hrepenenje diabetika po čokoladi. Ljubosumje pri moškem nikakor ni navada, niti tega ne uporabljajo. Rajši se vam bodo nasmehnili in svoje ljubosumje skrili pod znakovno uporabo hrepenenja po svoji ženski. Moški ne znajo biti ljubosumni. Zanje je to le oblika strasti in želje po ženski, ki ga spravlja v norost. Zato se ne trudite svojega moškega narediti ljubosumnega, ker boste na koncu same postale ljubosumne. To pa je za moško populacijo nadvse smešno in zabavno. Še trikrat bolj se bodo potrudili, da boste še bolj ljubosumne. Vse kar moški vidi in hoče je hrana in seks. Ker zanje je seks hrana in hrana je oblika seksa. 

Čeprav je po zapiskih avtorja Iztoka Lešera (objavljenega v reviji Viceversa, 1999) razvidno, da je ljubosumje oblika blodnjave motnje in pomeni prepričanje v partnerjevo nezvestobo, se moramo vprašati kolikokrat se to dogaja pri moških in v kako hudih oblikah lahko to najdemo pri ženskah? Seveda se omenjajo ljubosumje in predvsem zavist največkrat pri ženskah. Zakaj smo ženske tako ljubosumne in zakaj se lahko moški tega vzdržijo? Ali ste se že kdaj vprašale, da je mogoče ljubosumje pri ženskah oblika truda po monogamni zvezi? 

Freudova razlaga ljubosumja se veže na moški spolni ud. Ima radikalne poteze v svojem razmišljanju, vendar mu moramo dati prav. Ljubosumje je večja navada pri ženskah, saj se počutimo odrinjene. Dobimo občutek manjvrednosti. Vse to pa moši ustvari z lahkoto. 

Kako se upreti moški sili večvrednosti in gospodovalnosti brez, da bi ženske pri tem pokazale ljubosumje? Najverjetneje moramo ženske v svoji veličastni inteligentnosti narediti prostor še za delček moške fraze "I dont care".  Vendar se sprašujem, ali ni ljubosumje pri ženski oblika naše moškosti in mačosti? 

Ne pozabite, moški ne bodo ljubosumni. Samo hrepeneli bodo po vas, če boste to ustvarile na pravi način. Način ženskega izražanja ljubezni preko ljubosumja pa jih odvrne. 

Zaključim svoje poglavje s 5 dejstvi zakaj moški niso nikoli ljubosumni:

1. Ker je to neumno

2. Ker je to neumno

3. Ljubosumje se jim zdi smešno in odveč

4. Vzame preveč časa

5. Naredi gubice

K bi le lahko tako "u izi" prenesle tudi ženske skrb za svojega moškega. Vendar me ženske pač izražamo svojo ljubezen in skrb, da ga ne izgubimo preko ljubosumja. Navada je železna srajca. In bolje je, da se moški navadijo na to in da se naučijo tudi primerno reagirati. Raje nas razveselite in potolažite s poljubom, filmom ali ne nazadnje, s seksom!

Lačni priimka?

Lačen si ful drugačen :) Sem si izposodila to frazo, ki dobro prikazuje tudi današnji poslovni svet kaosa in napak. Kako močno se trudimo poiskati vse vejice družinskega drevesa, ko se gre za službo, na katero se prijavljamo ali katero si zelo želimo ... Nismo mi krivi, kriv je sistem!

Če se ne bomo prilagodili sistemu, nas bo požrl. Prazni, obupani, mrtvi bomo hodili po svetu. Iskali bomo svojo senco, kajti to bo še zadnje kar nam bo ostalo. In slednjo dragocenost se sedaj izogibamo in hodimo prestrašeni po pločniku, ker se bojimo vseh dežnih kapljic in vseh pogledov neznanih. Bolje umakniti pogled, bolje biti prilagodljiv, bolje biti ponižen. Saj te tako lahko doleti služba. Kaj pa če nismo takšni? Kaj če smo preveč pogumni, brez dlake na jeziku, z doslednim bontonom in razigrano domišljijo? Redki so tisti, ki so takšni. In redki so tudi tisti, ki te takšnega zaposlijo. Ki si te takšnega želijo. Mrtveče hodulje smo postali. Tako zelo smo se prilagodili sistemu, da nas ne boli le fiziološka raztopina telesa, naše predispozicije, ampak nas boli predvsem naša ranljiva duša. Ker ranljiva je že bila.

Se spomnite, kako lepo nam je bilo, ko smo bili študentje, prostovoljci? To so bila leta in mladost, ki jo opevajo Mi2 v pesmi Sladka kot med. Ko pa enkrat stopiš na kruta nezaposljiva tla, ki kažejo resnično realnost, pa se zavedaš, da bi bolje bilo, da ne bi nikoli bilo študentskega dela. Da nikoli ne bi bil prostovoljec. Ker vse te živcira, sleherni detajl preteklosti ti gre na zadnji nevron živčnosti in te izprija, da začneš sovražiti sedanjost. Ha, ne pozabite, nekateri imajo svoje priimke oz. priimke drugih! Nekateri imajo le zadnjo črko v priimku nekoga pa pridejo daleč. No, nekateri, in verjamem, da je teh večina, pa so tisti ki delajo, se trudijo in tudi pridejo daleč. Saj se vse da, ne bomo tako pesimistični. Le realni bodimo.

Tako se pripetijo zgodbice o "walking dead" personah, ki se borijo za življenje in za službo tistih, ki jim to onemogočajo, odžirajo in ki so lačni priimka. Ali zgolj tistih, ki imajo priimek. Nimajo pa dokončane izobrazbe. Mogoče imajo nekaj izkušenj. Predvsem pa so simpatični, lepi ali zgolj površno seksi. Pa smo se znašli v sistemu. Pa se mu bomo prilagodili? Mogoče.

Ni uspeh to, da ne zmoreš dokončati nekaj povprečno študentskega (prvi letnik, izpit, seminarsko nalogo), vendar začneš delati tisto kar je povprečno poslovno ali funkcijsko politično. To ni uspeh. Uspeh je delo ob študiju. Študij ob delu. No mogoče je uspeh za tiste, ki imajo priimek. Vsi ostali smo kot "walking dead" - brez priimka. Zgolj persone. Pa še to nam želijo vzeti. Dostojanstva pa ne damo!