Lačni priimka?

Lačen si ful drugačen :) Sem si izposodila to frazo, ki dobro prikazuje tudi današnji poslovni svet kaosa in napak. Kako močno se trudimo poiskati vse vejice družinskega drevesa, ko se gre za službo, na katero se prijavljamo ali katero si zelo želimo ... Nismo mi krivi, kriv je sistem!

Če se ne bomo prilagodili sistemu, nas bo požrl. Prazni, obupani, mrtvi bomo hodili po svetu. Iskali bomo svojo senco, kajti to bo še zadnje kar nam bo ostalo. In slednjo dragocenost se sedaj izogibamo in hodimo prestrašeni po pločniku, ker se bojimo vseh dežnih kapljic in vseh pogledov neznanih. Bolje umakniti pogled, bolje biti prilagodljiv, bolje biti ponižen. Saj te tako lahko doleti služba. Kaj pa če nismo takšni? Kaj če smo preveč pogumni, brez dlake na jeziku, z doslednim bontonom in razigrano domišljijo? Redki so tisti, ki so takšni. In redki so tudi tisti, ki te takšnega zaposlijo. Ki si te takšnega želijo. Mrtveče hodulje smo postali. Tako zelo smo se prilagodili sistemu, da nas ne boli le fiziološka raztopina telesa, naše predispozicije, ampak nas boli predvsem naša ranljiva duša. Ker ranljiva je že bila.

Se spomnite, kako lepo nam je bilo, ko smo bili študentje, prostovoljci? To so bila leta in mladost, ki jo opevajo Mi2 v pesmi Sladka kot med. Ko pa enkrat stopiš na kruta nezaposljiva tla, ki kažejo resnično realnost, pa se zavedaš, da bi bolje bilo, da ne bi nikoli bilo študentskega dela. Da nikoli ne bi bil prostovoljec. Ker vse te živcira, sleherni detajl preteklosti ti gre na zadnji nevron živčnosti in te izprija, da začneš sovražiti sedanjost. Ha, ne pozabite, nekateri imajo svoje priimke oz. priimke drugih! Nekateri imajo le zadnjo črko v priimku nekoga pa pridejo daleč. No, nekateri, in verjamem, da je teh večina, pa so tisti ki delajo, se trudijo in tudi pridejo daleč. Saj se vse da, ne bomo tako pesimistični. Le realni bodimo.

Tako se pripetijo zgodbice o "walking dead" personah, ki se borijo za življenje in za službo tistih, ki jim to onemogočajo, odžirajo in ki so lačni priimka. Ali zgolj tistih, ki imajo priimek. Nimajo pa dokončane izobrazbe. Mogoče imajo nekaj izkušenj. Predvsem pa so simpatični, lepi ali zgolj površno seksi. Pa smo se znašli v sistemu. Pa se mu bomo prilagodili? Mogoče.

Ni uspeh to, da ne zmoreš dokončati nekaj povprečno študentskega (prvi letnik, izpit, seminarsko nalogo), vendar začneš delati tisto kar je povprečno poslovno ali funkcijsko politično. To ni uspeh. Uspeh je delo ob študiju. Študij ob delu. No mogoče je uspeh za tiste, ki imajo priimek. Vsi ostali smo kot "walking dead" - brez priimka. Zgolj persone. Pa še to nam želijo vzeti. Dostojanstva pa ne damo!