Že ves dan premišljujem, da ni dobro premišljevati več o preteklosti ali se nanjo sploh ozirati. Imate tudi ve takšne probleme?
Na sploh sem se začela spraševati, kako je mogoče da me doleti srečna zveza ali pošten fant. Tako smo si različni pa toliko nas je. Potem se začne večni cikel zaokroževati. Kadar je on pripravljen, me nismo. Kadar smo me pripravljene, on ni.
Kadar pa sta oba pripravljena, pa začne nekdo v paru komplicirati. In kar naenkrat te zmotijo malenkostne stvari. Ali mislite, da lahko obstaja zveza, kjer smo si lahko zaupniki kot intimni sosedje? Vedno ugotovimo malenkostne stvari ko ravno začne dogajati za resno in ravno, ko se sprašujemo, ali bi ostali skupaj za celo življenje. Oba pač morata potrpeti v takšnih malenkostnih stvareh in kompliciranih dnevih. Toda moški redkokdaj. Tako se zgodi, da se zveza podre kot hišica iz kart. Sestavljali smo jo previdno, nežno, z največjo mero občutka in dovršenosti. Vendar smo pozabili odprto okno. Pa minejo leta. V najboljših primerih zgolj meseci. In začne se prebolevanje.
Saj je bil samo seks. Pa da bi bil vsaj dober. Ne pozabite, od zveze lahko odnesete minimalno to - seks. Ki pa, če bi bil toliko slab, da ni niti za prežvečiti eno noč, potem ne bi vztrajale. Ker ženske smo takšne, ranljive, se rade crkljamo, znamo biti poredne, pa vendar iščemo pozornost in maksimalno zaupanje. To pa je že vse preveč naenkrat za moškega. Vedno bo obstajal zgolj flirt - in ga (po navadi) zamenjamo s takojšnjo zaljubljenostjo? Pravijo, da prebolevaš zvezo tako, da se ga (ne)izogibaš in si na vsakem koraku pripravljen, da ga srečaš. Čuden pa je občutek, da ko te doleti ta (ne)sreča, da se srečata, potem ... kaj naprej? Saj ne ve ne on, ne niti ti reagirati, da bo zadosti dobro in da na koncu rečeš, okej, to je to.
Nikoli ne prebolevaj brez prijateljic. Potem je to nesmiselno. Niti ne znaš preboleti, saj te navdajajo občutki tolikšnega prezira do njega, da mu nazadnje pošljemo sms. Navaden, beden, brezvezen, brezčuten sms, da dokažemo svojemu alter egi da smo me bojevnice in zmagovalke vojne. Pa se vedno odvije dobro? Ali smo ženske mar takšna sila, da nas je tako težko zastopiti?
Pa še naprej čakamo princa na belem konju. Hja, na usranem belem konju. Princ na belem konju bo vsaj toliko smrdel kot konjski drek. Vendar ženske se tolažimo z mislijo, da bo vedno tokrat res drugače. Res je, prva dva tedna vsake nove zveze ali re-uniona sta vedno drugačna. Vendar "volk lahko menja svojo dlako, ne more pa svoje kože"! Sprašujem se ali se ob vsem tem človek lahko sploh spremeni? In ali je to sploh dobro? Ker če ti nekaj v startu ne paše, potem ti ne paše. In pika.
Pika na "i" vsaki črtici na seznamu pa je slavni re-birth neke zveze. Lahko se sprevrže v popolnoma spremenjeno poporodno antidepresivno zvezo, ki bo itak vztrajala do vsaj drugega sadeža njune strasti. Lahko pa - po domače povedano - ostane zgolj seks. Na koncu se vendarle odloči ženska, ki izbira - moški je zgolj lovec svoje strasti. Lahko se odločimo za drugačno prihodnost in vztrajamo pri svojih kriterijih ("jebat ga", ni vsak moški za vsako žensko) ali pa imamo dve varianti re-birtha zveze. V vsakem primeru smo "najebale".
Ni komentarjev:
Objavite komentar