Pariška saga "presejalnika"

Bi nas moralo skrbeti današnje ravnanje medijev? Ali naši odzivi na njihova poročanja?

Ne vem kako, toda na enkrat smo zabredli. Nikoli poprej v zgodovini tiskanega medija, mediji še niso tako močno znali obvladovati družbo. Vse do danes. Vse do pariške sage. 

Naj spomnim, mediji so svoj porast doživeli takrat, ko so novice hitreje potovale kot človeška pisma. Pisana na roko. Takrat, ko so začeli obvladovati življenje navadnih ljudi, takrat se je življenje medijev spremenilo. Vsi so vedeli vse, čeprav na satiričen, humoren, grozljiv ali novičarski način. Tiskani mediji so najprej veljali zgolj za novičarsko dejavnost, ki poroča o aktualnih situacijah. Šele kasneje so postali četrta veja oblasti. Danes so prva veja oblasti. Celo več, danes so mediji postali nadoblast oblasti. Mediji so tisti, ki ustvarijo zlobnega politika ali depolitizirajo poštenega funkcionarja (malo jih je pa vendar). Če si dober do njih, bodo oni še vedno z lahkoto obrnili hrbet proti tebi. Tako pač je. Zato se je tudi zgodila pariška saga ali prerojenje naroda. Teroristični napadi so tisti vzniki družbe, ki tu in tam opozorijo na nepravičen sistem. (Ne vedno).

Vseeno ne vem francoskega jezika, zato se pametna ne bom delala, ko bi začela težiti o tem, o čem dejansko je najbolj satirični in provokativni nacionalni medij pisal. Tu imamo zatorej dve strani zgodbe - tista, o kateri bomo vedno govorili in tista, ki bo poniknila. Vse pa je še vedno odvisno od avtorja zgodbe, ki pa bo navsezadnje ostal taisti napadeni tiskani medij, njegovi koproducenti pa bodo ostali tiskani mediji. Pravi ustvarjalci zgodbe nismo mi ljudje. Četudi se nam zazdi, da se mediji vrtijo okrog nas zaradi nas, je to napačna razlaga. Pa vseeno ne bom preveč kritizirala medije, potrebno je zbuditi tudi ljudi. 

Sama ne bi bila rada budilka teroristične akcije manjšinskih, etničnih, religioznih skupin, ampak bi lahko bila zgolj prvi zvonček pomladi. In vsekakor ne pomladna vojna! Kaj hočem točno povedati je to, da mediji delajo le eno stvar pravilno. Poročajo. Način, na katerega poročajo, humoritizirajo, satiricirajo zgodbe in zaznamujejo prihodnost, pa je pretirana. 

Mediji bi morali ostati objektivna četrta veja oblasti, poročati o dogajanju tako malega človeka, kot poslanca s preveliko številko čevljev. Objektiven, to je zdaj drugo vprašanje. Biti objektiven, ko pa je človek po sami naravi vedno bil in vedno bo subjektiven, saj ima tudi čustveno stran delovanja možganov - to je težko. Razumljivo je, da popolne objektivnosti vendarle ne bomo mogli nikoli doseči - ne novinarji, ne uredniki, ne mediji na splošno. Mediji bi morali poročati subjektivno skozi prizmo objektivnosti. Tudi najfinejša moka nastane najprej s stresanjem skozi "presejalnik". 

Človek mora biti na vsakem koraku "presejalen". Včasih je prepotrebno presoditi, kaj je dobro in kako daleč lahko sploh stopi - ali skoči, če želite tako. Mediji, za katerimi stojijo (včasih) nič krivi novinarji, ki si dejansko želijo resnice in poročanjo skozi prizmo objektivnosti, morajo skozi urednikov "izbor". Urednika pa držijo spet drugi vrataji. To je neke vrste "neverending story". In spet je zgodba. 

Na koncu koncev je ta teroristična akcija lahko bila zgolj provokacija, kot je provociral časopis. Lahko pa le opozorilo na nekaj drugega. Ampak vseeno, je pariška saga dejansko povzročila nemir in zavedanje v duši vsakega medija; časopisa, radia, televizije, spletnega portala, samooklicanih novinarjev? Dvomim. Ker se vse vrti okrog denarja in za denar si sosedu pripravljen tudi pokositi travo ali pa mu zažgati travnik. Vseeno je, na koncu dobiš denar.

Vseeno je nekomu, ki nima morale. In mediji so tisti, ki so vedno zastopali moralo. Pravičnost! Vse do pariške sage, ki je sprožila vojno proti svobodi govora. Če potegnemo črto, na koncu koncev ima vsak pravico do mnenja in svobodnega izražanja kritike. Vsak pa mora pri sebi ugotoviti - ali sprejeti kritiko ali pa, kot pravijo, skozi eno uho notri, skozi drugo ven.